Na majhni kmetiji, kjer sem po končani vojni živel pri krušnih starših, ki sta bila obenem moja teta in stric in ata in mama, smo živeli zelo skromno. Danes bi rekli revno. Na srečo pa se tudi v takšno živ­ljenje prikradejo svetli trenutki. Zame je bil lep že občutek, da me imajo v hiši radi. Ta občutek tudi ni skalila kakšna ostra beseda mame ali brezove veje, s katerimi me je za hujše prekrške kaznovala. O tem, kaj je bil hujši ali manjši prekršek, sva seveda imela ločeno mnenje. Mislim, da mama v meni ni videla samo sina svoje umorjene sestre, ampak tudi delček svojega sina Bertlna, ki je kot devetnajstletni nemški vojak moral pustiti svoje mlado življenje na ruski fronti ob Črnem morju. Ljubezen, ki sem je bil deležen, je odtehtala vse pomanjkanje, ki sem ga v primerjavi z drugimi otroki občutil. Bili pa so še drugi osrečujoči in svetli trenutki. Na primer, kadar je prišla iz Celja na obisk teta Malika in z njo moja starejša sestra Heli, ki je živela pri njej. Ali pa, kadar si j...