Tudi Petrov naslednik poudarja, da je za to potrebno več kot zgolj privlačnost in/ali skupni interesi. Katoliška vera nam s svojo modrostjo ponuja pot za razločevanje vseživljenjskega partnerstva, ki temelji na veri, krepostih in darovanjski ljubezni.

V določenem življenjskem obdobju nam poročna slavja, zabave ob zaroki, fantovščine in dekliščine polnijo koledar družabnih dogodkov skozi vse leto, v zapisu za spletni portal National Catholic Register ugotavlja pisec Mark Kalpakgian. Sredi vsega tega veselja pa mnogi še vedno iskreno iščejo »pravo« ali »pravega«, osebo, ki bi jo želeli imeti ob sebi vse življenje, spremljevalca, s katerim bi lahko prebrodili vse življenjske pripetljaje, pa tudi povsem običajne dni.

V kulturi, ki z odnosi pogosto ravna kot z »izbirami za enkratno uporabo«, osredinjenimi predvsem na čustva, nas katoliška vera s svojo modrostjo vabi k nečemu globljemu: k preudarnemu iskanju našega resničnega poklica s pomočjo iskrene molitve.

Zakonska zveza je najpomembnejše potovanje v našem zemeljskem življenju in naš življenjski sopotnik bo v veliki meri določil njen potek. Napačen partner lahko celo gladke poti spremeni v neprehodno goščavo. Pravi pa lahko še tako zahtevne težave spremeni v skupno dogodivščino. Za razliko od večine drugih pomembnih življenjskih odločitev ta ne sodi med tiste, ki bi jo, ko smo jo enkrat sprejeli, lahko kar zavrgli. Lahko pustimo službo, ki nam ni všeč, se preselimo v drug kraj, poiščemo nove prijatelje ali povsem spremenimo poklicno pot. Zakonska zveza pa je po Božjem načrtu za vse življenje. To je odločitev, ki naj bi bila nepreklicna.

To pomeni, da moramo pri iskanju pravega partnerja gledati onkraj površinskih utvar minljivih čustev, površinske očarljivosti ali kulturnih pričakovanj in videti objektivno resničnost, ki se skriva pod njimi. Tega pa ne bomo dosegli z algoritmi aplikacij za zmenke, temveč z jasnim razločevanjem, ki temelji na razumu, privlačnosti, veri in krepostih, ugotavlja Kalpakgian.

Oba zakonca morata biti v odnos vključena z vsem srcem, ob pristni vzajemni ljubezni. FOTO: Tatjana Splichal

Kako torej modro razločevati? Ključ nam ponuja kombinacija filozofije, teologije in življenjskih izkušenj: sedem temeljnih dejavnikov za vse, ki iščejo »pravo« ali »pravega«, o katerih bi morali premišljevati v molitvi:

1. Prijateljstvo enakovrednih

Aristotel je o najvišji obliki povezanosti govoril kot o prijateljstvu, ki temelji na kreposti in obstaja med enakovrednimi osebami. To ne pomeni, da morata imeti partnerja enake dohodke ali talente, pač pa si morata skupaj prizadevati za Dobro, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in naklonjenosti. Ali drug v drugega zreta z občudovanjem? Gre za odnos, v katerem se »železo brusi z železom« (Prg 27,17), ali morda eden od partnerjev prevladuje, medtem ko se mu drugi uklanja in sčasoma zlomi? Oba morata biti v odnos vključena z vsem srcem, ob pristni vzajemni ljubezni.

2. Privlačnost, navznoter in navzven

Zdrava zakonska zveza zahteva privlačnost na vseh ravneh: telesni, čustveni, razumski in duhovni. Ne gre za površno zaljubljenost, temveč za globoko privlačnost do celotne osebe, kakršno je ustvaril Bog.

Pri sklenitvi zakonske zveze morajo biti navzoči trije: ženin, nevesta, in v središču Bog.

3. Presežni tretji dejavnik

Aristotel je opozoril, da pravo prijateljstvo potrebuje nekaj večjega, kar obe strani usmerja navzven. Ameriški škof bl. Fulton Sheen je izrekel znano misel, da morajo biti pri sklenitvi zakonske zveze navzoči trije: ženin, nevesta, in v središču Bog. Skupna vera, skupno poslanstvo ali skupni poklic predstavljajo vezivo, ki par usmerja k nečemu, kar presega njiju sama.

4. Prava mera »začinjenosti«

Izjemno pomembno je medsebojno dopolnjevanje značajev. Nekatere zveze so polne življenja, druge pa človeka dolgoročno izčrpavajo. Opazujte, kako si predstavljata lepo skupno življenje. Ali razlike ustvarjajo rodovitno napetost ali v končni fazi vodijo v razhod? Že majhne, vsakdanje navade – recimo kako se nekdo odzove, ko v restavraciji dobi napačno naročilo, ali ko med potovanjem doživi manjšo zamudo – pogosto razkrijejo širše vzorce prilagodljivosti, potrpežljivosti in usmiljenja.

Ljubezen pomeni, da hočemo delati za dobro drugega. FOTO: Tatjana Splichal

5. Poklicanost

Ali vam bo ta oseba pomagala priti v nebesa? Končni namen zakona, ki presega zgolj naravno raven, je pomagati zakoncu pri doseganju svetosti. Ali čutite resničen Božji klic, da stopita na skupno pot – ne zgolj val močnih čustev, temveč »tihi, nežni glas« nadnaravnega miru in notranje gotovosti?

6. Zmožnost darovanja samega sebe

Ljubezen pomeni, da hočemo delati za dobro drugega. Oba partnerja morata pokazati sposobnost, da razmišljata in ravnata nesebično. Kjer primanjkuje darovanja samega sebe, nastalo praznino zapolni sebičnost, ki počasi razjeda odnos, in to je pravo nasprotje krščanske ljubezni.

7. Globoka ljubezen

Ali drug drugega resnično cenita – onkraj poročnega lista ali zgolj priročnosti? To globoko spoštovanje in navdušenje nad drugim postaneta vezivo, ki par drži skupaj skozi preizkušnje, zmage, dogodivščine in vsakdanjo rutino. Če zakonca resnično cenimo, mu želimo vedno znova ustreči, vztrajno in predano. Vsak dan posebej se moramo odločiti, da v vsakem življenjskem obdobju na prvo mesto postavimo dobro svojega zakonca.

Razločevanje pri iskanju pravega življenjskega sopotnika ne pomeni iskanja popolnosti, saj nihče od nas ni popoln ...

Razločevanje pri iskanju pravega življenjskega sopotnika ne pomeni iskanja popolnosti, saj nihče od nas ni popoln: gre za jasnost, skladnost, kreposti in Božji klic. Vzemite si čas. Molite. Poiščite moder nasvet. Opazujte drug drugega skozi različna življenjska obdobja, ne le v trenutkih, ko gre vse kot po maslu. Pravi življenjski sopotnik ne odpravi vseh težav, pač pa vajino skupno potovanje spremeni v zakrament: v pot k svetosti in veselju, ki vodi proti Nebeški svatbi.

Gospod si želi naše sreče in zveličanja, svoje premišljevanje sklene Kalpakgian: s pogumom, globoko namero in Božjo milostjo bomo razvozlali tudi ključ, kako prepoznati pravega življenjskega sopotnika.