Za Slovence od nekdaj velja rek Več jezikov znaš, več veljaš, kar še zdaleč ni vsesplošna praksa in modrost. Znanje več jezikov v marsikateri družbi ni bilo vrednota in še danes niso redke prakse zatiranja manjšinskih ter statusno, družbeno in gospodarsko šibkejših jezikov. Morda so se naši predniki dragocenosti teh znanj bolj zavedali zaradi življenja na prepihu, kjer se srečujejo in sobivajo kar štiri velike jezikovne skupnosti – marsikoga je tako znanje različnih jezikov spremljalo že od malih nog. Morda je k večji odprtosti pripomogla narečna členjenost slovenskega jezikovnega prostora, ki s svojo pestrostjo navaja na različnost in daje nastavke za samoumevnost potrebe po učenju različnih jezikov. Zagotovo so pomembno vlogo odigrale družbeno-politične in gospodarske okoliščine, saj so, če so želeli preživeti, morali razpolagati z različnimi jezikovnimi znanji in spretnostmi. In to do stopnje, v kateri so lahko v nekem jeziku delovali in se sporazumevali v svojem vsakdanjem življ...