Spomnimo: Teološka fakulteta, sicer ustanovna članica ljubljanske univerze, je leta 1949 doživela oblastno ukinitev tega članstva, tri leta pozneje pa so tudi njene diplome izgubile status javnih listin. Ta izbris iz javnosti pa je stopil v veljavo na neobstoječi dan: 31. junija 1952. Že marca tega leta so namreč komunistične oblasti oz. zanje Svet za prosveto in kulturo, vodstvu Teološke fakultete poslale dopis, s katerim je bilo sporočeno, da fakulteta v skladu z ustavno odločbo o ločitvi cerkve od države »z 31. junijem t/ega/ l/eta/ preneha biti državna ustanova in da s tem dnem prenehajo vse proračunske in druge obveznosti našega Sveta do Vaše fakultete«.

Diploma študentov Teološke fakultete (enako je seveda veljalo za magisterij, doktorat) je z vidika državnega aparata po izbrisu postala ničvreden papir.

Kaj je to konkretno pomenilo za fakulteto, njene študente in profesorje? Študentje so izgubili pravice, ki so jih imeli kolegi na drugih fakultetah, npr. odlog služenja vojaškega roka, socialno varstvo, popuste pri javnem prevozu. Zlasti pa je njihova diploma (enako je seveda veljalo za magisterij, doktorat) postala z vidika državnega aparata ničvreden papir. To je privedlo do absurdnih situacij, ko so visoko izobraženi duhovniki imeli v nekaterih primerih javno priznano le končano osnovno šolo (če so se denimo šolali v verskih srednjih šolah npr. v Vipavi ali Želimljah in se niso odločili za opravljanje srednješolskih izpitov na državnih šolah).

Država je sicer fakulteti še vedno namenjala nekaj denarja, a ga ni »revalorizirala«, tako da ga je bilo dejansko iz leta v leto manj. Profesorske plače so tako v nekem obdobju znašale manj kot 150 nemških mark, kar bi v večini primerov seveda privedlo do propada izobraževalne ustanove s tako katastrofalno podplačanim profesorskim zborom – a pri Teološki fakulteti se to ni zgodilo, ker so njene ljudi v času stiske in stiskanja vodili drugačni notranji motivi: zvestobe poslanstvu Cerkve in znanstveni avtonomiji.

18. novembra 1992 se je ustanovna članica dokončno vrnila v okrilje svoje univerze.

Če obrnemo malo na šalo: prav izključitev iz univerzitetnega okvira in izguba podeljevanja javno veljavnih listin je Teološko fakulteto obvarovala, da bi morala »operirati« z imenom Edvarda Kardelja, po katerem se je v obdobju 1979–1990 imenovala ljubljanska univerza.

Demokratizacija, ki je odplaknila Kardeljevo ime (ne pa v celoti njegove ideološke navlake v univerzitetnih programih), je odprla vrata popravi krivice, ki je bila z uveljavitvijo na neobstoječi datum povzročena Teološki fakulteti. Maja v osamosvojitvenem letu je bila sprejeta zakonodaja, ki je listinam fakultete vrnila javno veljavnost, naslednje leto pa je stekel postopek sprva sodelovanja, nato vnovičnega vključevanja Teološke fakultete v okvir Univerze v Ljubljani. Vodilno vlogo sta pri tem imela nadškof dr. Alojzij Šuštar v vlogi kanclerja Teološke fakultete in sloviti kemik dr. Miha Tišler v vlogi rektorja Univerze v Ljubljani. 18. novembra 1992 se je ustanovna članica dokončno vrnila v okrilje svoje univerze.

V univerzitetnih in še kakšnih drugih družbenih »meandrih« še vedno najdemo Kardeljeve ostaline.

Prej smo omenili Kardeljeve ostaline v univerzitetnih in še kakšnih drugih družbenih »meandrih«. Tudi v odnosu do Teološke fakultete so te ostaline tu in tam prišli do javnega izraza, ko so se denimo še vedno slišali glasovi, da fakulteta prav v imenu enako razumljenega člena o ločenosti države in verskih skupnosti, kakršen je veljal v totalitarnem času, menda ne bi smela imeti mesta v okviru javne univerze. Eden zadnjih takih izpadov se je zgodil leta 2019, ko je (sedaj vladna) stranka Levica svojo »kardeljansko« pravovernost izkazovala z zahtevo, da bi Teološka fakulteta morala doživeti izbris s področja izobraževanja učiteljev, ki lahko poučujejo v javnih šolah (npr. državljansko in domovinsko vzgojo).