V nedeljo, 14. oktobra, novomeški škof Andrej Glavan obhaja pomemben jubilej – petinsedemdeset let svojega življenja. Njegovo življenje se je začelo sredi vojne vihre leta 1943 v župniji Soteska pri Novem mestu. Vendar je le kratek čas, dobro desetletje, s svojimi vrstniki brezskrbno užival otroštvo ob dolenjski lepotici, zeleni Krki. Verjetno je imel Gospod že tedaj z njim posebne načrte, da ga je v nežni mladosti odpeljal na Gorenjsko, kjer je v Kranju začel obiskovati že nižjo gimnazijo in tam tudi maturiral. Zatem je nadaljeval študij v Ljubljani in postal diplomirani inženir kemije. Toda Gospod ga ni pustil pri miru. Hotel ga je imeti bliže sebi in ljudem, zato ga je po končani vojaščini in kratki zaposlitvi »prijel za roko«, odpeljal na Teološko fakulteto, kjer je diplomiral tudi iz teologije in 29. junija 1972 bil posvečen v duhovnika.

Duhovniška leta je preživel v najrazličnejših župnijah, službah in škofijah. Predolg bi bil seznam, da bi našteval vse njegove službe: od kaplana do župnika na Gorenjskem, dekana in arhidiakona, pomožnega škofa v Ljubljani, upravitelja ljubljanske nadškofije. Tako ga je Gospod koval in pripravljal za prvega škofa v novoustanovljeni škofiji na Dolenjskem – v Novem mestu. Vendar to še ni bilo dovolj; po odstopu ljubljanskega pomožnega škofa dr. A. Stresa je postal za leto in pol še apostolski administrator ljubljanske nadškofije ter predsednik Slovenske škofovske konference.

Gotovo ni bilo lahko sprejeti službo prvega škofa v Novem mestu in postavljati temelje novi škofiji. Toda ob zaupanju v Božjo pomoč, ob pomoči najožjih sodelavcev in ognjevitih ter zavzetih duhovnikov novoustanovljene škofije je škof zmogel več, kot smo v začetku mislili in pričakovali. Ko smo pred dvema letoma obhajali 10-letnico naše škofije in se ozirali na kratko prehojeno pot, če smo malo neskromni, smo bili v marsičem pozitivno presenečeni. Gotovo ima za to največ zaslug prav naš pastir Andrej, saj je moral prav on kot prvi odgovorni v škofiji »vleči ta voz« po novi, še ne utečeni poti. Zavedamo se, da ni bilo lahko, vendar kot danes vidimo, je šlo. Bogu in tudi njemu hvala!

Spoštovani gospod škof! Danes lahko zapišemo: »Življenje je kakor knjiga, včasih so njene strani žalostne in sive, a drugič mavrične, igrive in zanimive.« Tako je bilo tudi v Vašem življenju; veliko lepega, izzivalnega in zanimivega, a marsikaj tudi težkega in grenkega.

Ko danes obhajate 75-letnico svojega življenja, Vam vsi duhovniki, redovniki, redovnice in verniki iskreno čestitamo in želimo, naj Vam slovenski svetniški kandidati, še posebno pa bl. Alojzij Grozde, in Vaš zavetnik sv. Andrej izprosijo krepkega zdravja, veliko poguma in Božjega blagoslova pri vodenju naše škofije in tudi v prihodnjih bolj umirjenih letih Vašega življenja.