Kako pa prihajajočo tekmo s polnim čustvenim nabojem doživljajo ljudje, ki imajo Argentino in Španijo zapisano v svojem DNK? O navijaški strasti, nogometni evforiji in tem, zakaj je nogomet veliko več kot le igra, smo se pogovarjali z Janezom Marinčkom, Baltasarjem Grallo in s. Magdaleno Mehle.

Janez Marinček bo malenkost bolj vesel argentinske zmage

Janez Marinček, rojen slovenskim staršem v Argentini, danes z ženo živi v Španiji. FOTO: osebni arhiv 

Na začetku sem si želel le, da Argentina pride do konca. Zdaj, ko sta v finalu Argentina in Španija, mi je pravzaprav vseeno, katera ekipa zmaga. Če zmaga Argentina, bom seveda še toliko bolj vesel, a tudi če zmaga Španija, bom zadovoljen. Zame je bilo najpomembnejše, da je Argentina prišla do finala, potem ko je premagala Anglijo in sta izločeni Francija in Brazilija. Francozi so odigrali odlično tekmo, z Brazilijo pa imamo Argentinci že od nekdaj veliko športno rivalstvo. A tako pač je, šport je šport.

Argentinci morda nogomet doživljajo še nekoliko bolj čustveno. Zanje je nogomet skoraj na prvem mestu. Tudi Španci so zelo strastni navijači, navsezadnje smo vsi Latini, Argentinci, Španci in tudi Italijani. Vsi glasno navijamo, kričimo in živimo za nogomet, morda pa so Argentinci pri tem še nekoliko bolj temperamentni.

Baltasar Gralla, ki ga je študij pripeljal v Ljubljano

Baltasar Gralla je rojen na Majorki v Španiji, kjer je živel do 18. leta, nato pa se je zaradi študija preselil v Ljubljano, kjer živi že 16 let. FOTO: osebni arhiv

Nogomet je strast. Nekaj, kar na nek način povezuje vse Špance. Je zelo doživeta stvar, lahko bi rekli kar kraljevi šport pri nas. Skoraj vsak drugi ga igra. Vsa Španija že nestrpno pričakuje nedeljski finale, ki je te dni glavna tema pogovorov. 

Spremljal sem praktično vsako tekmo. Poleg tekem sem gledal tudi posnetke, intervjuje s trenerjem in igralci ter spremljal njihove odzive in priprave. Zdaj, ko prihajajo odločilne tekme, vse skupaj spremljam še podrobneje. Eno od tekem sem spremljal celo v planinski koči na Grintovcu. Tam smo prespali, jaz pa sem na telefonu ujel vsaj zadnji del tekme proti Belgiji. Signal je bil zelo slab, a smo jo vseeno uspeli spremljati. Tudi tam je bilo treba spremljati reprezentanco.

Meni je predvsem lepo videti, da gre reprezentanci tako dobro. Ne bi rekel, da vse stavim na to, saj se zavedam, da lahko tudi izgubimo. Veseli me predvsem to, da imamo kakovostne igralce, da iz Španije prihajajo odlični nogometaši. Seveda pa so tudi ljudje, ki jim je ob porazu še nekaj časa res hudo. 

Glede finala sem prepričan, da bo zmagala Španija, a če nas mora že kdo premagati, naj bo to Argentina. Bom vsaj vesel za Messija, saj navijam za Barcelono. Tudi Lionel Scaloni (glavni selektor argentinske reprezentance) je poročen z eno rojakinjo in živijo na našem otoku. Tako da jim privoščimo drugo mesto. (v smehu)

Kadar Španija zmaga, je vse skupaj zelo praznično. Ljudje običajno vedo, na katerih trgih se bodo zbrali po tekmi, zato se odpravijo tja, skupaj praznujejo, navijajo, vzklikajo ter trobijo in to se dogaja po vseh mestih v Španiji. Vlada res praznično vzdušje. Jaz sem bil tokrat v Sloveniji, polfinale smo gledali s prijatelji. Zmage smo bili zelo veseli, še posebej zato, ker je bila Španija suverena in je igrala zelo dobro. Takšne zmage je vedno lepo spremljati. 

Tudi redovnice so strastne navijačice

S. Magdalena Mehle – Marijina sestra čudodelne svetinje, argentinska Slovenka, ki že več kot 20 let živi v Sloveniji. FOTO: osebni arhiv

Nogometa na splošno ne spremljam, ko pa igra Argentina, sploh na svetovnem prvenstvu, pa strastno spremljam. Nikoli se nisem spraševala, zakaj. Me potegne. Ko pa pomislim, vidim, da gre med drugim za povezovalno silo naroda. Vsi smo notri. Mi igramo. Res trpimo, ko nam ne gre, in skupaj slavimo, ko zmagamo. Ta občutek povezanosti je lep.

Glede doživljanja tekme Argentine iz Slovenije lahko povem, da tukaj pogrešam družbo, ko gledam tekmo. Vesela sem bila, ko sem v skupnosti napovedala, da me pri skupnem razvedrilu ne bo, ker bom gledala tekmo, in so sestre nato rekle, da bi gledale skupaj. Seveda pa ne morejo doživljati in čutiti tako kot jaz. Velikokrat se spomnim na leto 1986, ko smo zmagali v velikem finalu. Točno vem, kje smo gledali in da smo šli po koncu tekme kot družina proslavljat na ulico. To je res nekaj nepozabnega.

Druge sestre iz moje skupnosti ne spremljajo nogometa tako kot jaz, me pa zelo dobro prenašajo, ko pojem navijaške pesmi, ko napovedujem tekmo, ko govorim o rezultatu in (večinoma) navijajo z menoj.

Kako bi primerjala nogomet z duhovnim življenjem? Gotovo se da nogomet igrati na duhoven način. Če se zavedaš, da si prejel dar, da lahko dobro igraš, če si pošten in daš vse od sebe, če delaš za dobro ekipe in ne le zase ter spoštuješ nasprotnika in v primeru, da te premaga, to sprejmeš (ali mu celo privoščiš zmago), je to po mojem mnenju duhovna drža. Veliko se lahko naučimo iz igre. Tudi duhovno življenje je boj in iz igre, kot je nogomet, se lahko učimo, kako dati vse od sebe in vztrajati v boju. Prav tako lahko v športu vadimo druge drže: zavedanje daru, timsko igro, spoštovanje nasprotnika ter zavedanje, da gre vendarle za igro in da smo v prvi vrsti vsi ljudje, bratje in sestre. Kako lepo je videti, ko si nasprotniki na začetku in na koncu tekme sežejo v roke, si čestitajo in presežejo rivalstvo. In ne nazadnje tudi to, da priznaš, da nečesa nisi naredil prav in to obžaluješ.

Vinčić ob novici zajokal

Ko je slovenski sodnik Slavko Vinčić izvedel, da bo sodil finale, so se mu po obrazu ulile solze. »Ob imenovanju sem najprej začutil šok, nato pa predvsem srečo. Kar tresel sem se. Soditi finale svetovnega prvenstva je neverjetna čast,« je v odzivu za Fifo po poročanju več medijev dejal Vinčić.

»To je nekaj, o čemer sanja vsak mlad sodnik že ob začetku svoje poti. Izjemno sem ponosen tako nase kot na svojo ekipo,« je še dodal. Vinčiću bosta ob stranskih črtah pomagala rojaka Tomaž Klančnik in Andraž Kovačič, za četrtega sodnika pa je bil imenovan Jordanec Adam Mahadmeh.