Če bomo skupaj iskali in doživljali Božjo bližino, ne bo več prostora za dvom, ali je Gospod zares z nami! FOTO: Tatjana Splichal



Z današnjim dnem, s prvo adventno nedeljo, se začenja novo cerkveno leto. Mariborski nadškof metropolit in podpredsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Alojzij Cvikl je v pridigi med sveto mašo iz mariborske stolnice izpostavil, da ni zgolj koronavirus bolezen, ki ta čas med ljudmi zbuja strah in pred katero ni nihče imun, temveč je takšna bolezen tudi navajenost, naveličanost. Nadškofovo pridigo v nadaljevanju objavljamo v celoti in želimo doživet čas priprave na Jezusov prihod.

PRIDIGA NADŠKOFA CVIKLA

Dobrodošli v novem cerkvenem letu! Navadno slišimo na 1. adventno nedeljo: »Zopet začenjamo novo cerkveno leto in zopet začenjamo adventni čas.« Beseda »zopet« ima lahko tudi negativen prizvok, kot besedi »že spet«. Komaj smo zaključili cerkveno leto in spet začenjamo novega. Kot da se vrtimo v nekem krogu, ki lahko postaja tudi naporen in obremenjujoč.

Beseda »zopet« pa je lahko razumljena tudi v pozitivnem smislu: dana nam je nova priložnost, nov izziv, možnost za nova duhovna doživetja. Novo cerkveno leto ni mišljeno kot »vrtenje v krogu«, temveč kot spirala. Na koncu vsakega cerkvenega leta smo višje, sem bogatejši, sem obogaten …

Današnji evangelij nam predstavi Gospodarja. Preden odpotuje, naroči, naj služabniki svoje delo opravljajo odgovorno, in pove, da jih želi ob vrnitvi najti čuječe. Danes smo vsi zaznamovani s strahom, ki ga povzroča koronavirus. To je bolezen, ki nas zaznamuje na vsakem koraku in morda samo čakamo, kdaj se bo dotaknila tudi nas. A je še ena bolezen, ki zbuja strah in pred katero ni nihče od nas imun. To je navajenost in naveličanost.

Za primer dam vratarja, ki mu je še posebej naročeno, naj bo buden in čuječ. V začetku vzame to svoje delo zelo resno. Opravlja ga s ponosom. Vedno je natančen, prijazen, vsem na razpolago. Leta minevajo in naveličal se je službe. S časom se zgodi, da vse dela samo še rutinsko, za zaslužek. En dan je enak drugemu, enake naloge, nič novega … Ko pride odgovorni preverit, kako opravlja svojo službo, lahko opazi, da je on sicer tam, a v njem ni življenja in navdušenja, svojega dela ne opravlja z ljubeznijo.


Potrebujemo, da nas nekdo prebudi. In to je adventni čas, pričakovanje Nekoga, ki je že sredi med nami in trka na vrata naših src. FOTO: Tatjana Splichal


Iz lastne izkušnje vemo, kako hitro pademo v rutino oziroma navade. To se nam lahko zgodi tudi v duhovnem življenju. Iz navade hodimo k sv. maši, ohranjamo običaje. Molitev nam postaja ponavljanje obrazcev. A v vsem tem morda ni več srca in kmalu se nam lahko zgodi, da v tem ne bomo več videli pravega smisla.

Kako ozdraviti to bolezen? Potrebujemo, da nas nekdo prebudi. In to je adventni čas, pričakovanje Nekoga, ki je že sredi med nami in trka na vrata naših src. Adventni čas želi uglasiti naša ušesa, da bomo slišali njegove korake in njegovo trkanje in bomo pripravljeni, da mu odpremo, ga sprejmemo in se skupaj z njim podamo na pot.

Gospod je že med nami, toda tega se komaj zavedamo in smo okorni v prepoznavanju njegovega vstopanja v naše življenje. Včasih se celo bojimo, da bi mu dali več prostora v našem življenju, kajti potem se mora naše življenje spremeniti. Postalo naj bi odgovarjanje na Božjo ljubezen, kar se odraža v tem, da Boga postavim na prvo mesto. S tem pa se takoj spremeni tudi moj odnos do ljudi okoli mene.

Sporočilo adventnega časa je, da je Bog v vsakem trenutku na poti k človeku. Nevarnost za nas je, da tega njegovega vstopanja ne opazimo. Da se to ne bi zgodilo, je treba iz našega življenja odpraviti mlačnost, hladnost in ravnodušnost. Apostol Pavel nam v današnjem 2. berilu spregovori o tem, da je Bog na nas že izlil vse duhovne darove. A Bog se v svoji dobroti ne ustavi. Želi nam podariti še več.


Sporočilo adventnega časa je, da je Bog v vsakem trenutku na poti k človeku. FOTO: Tatjana Splichal



Advent nas želi rešiti ujetosti iz kletke naveličanosti in utrujenosti in v naše življenje prinesti nekaj novega, kar za nas pomeni poživitev. Če smo zagledani samo v ta svet in se pustimo voditi njegovi logiki, potem iščemo srečo in smisel v stvareh, ki danes so, jutri pa jih več ni. Drugače pa je, če iščemo, kako biti vedno bolj povezani s Kristusom, takrat postaja on naša pot, potem smo otroci luči. Naj bo letošnji adventni čas tisti čas, ko bomo več prostora dali Gospodu, ki velikokrat vstopa v naše življenje tiho, nepričakovano, zato nas vabi, naj bodo vrata našega srca vedno odprta.

Z današnjo nedeljo tudi zaključujemo teden Karitas. Letos je bil precej drugačen, a nam bo kljub vsemu ostal v lepem spominu zaradi video sporočila papeža Frančiška med dobrodelnim koncertom »Klic dobrote«, ko je izrazil željo: »Naj bo Klic dobrote korak naprej za edinost Cerkve in vašega naroda. Kjer ni edinosti, ni Gospodovega Duha.« Sledilo je povabilo: »Gospod vedno išče edinost, kar ne pomeni uniformiranosti. Vsak ima svoje vrline, svojo karizmo, svojo osebnost, vedno pa v edinosti; z Duhom edinosti. Ne smemo biti sektaški, eden proti drugemu; ne smemo biti eden proti drugemu.« In na koncu nam je zaželel, naj koncert postane »harmonija edinosti«.

Zahvaljujem se vsem sodelavkam in sodelavcem Karitas za nesebično služenje. Letos smo načrtovali nekaj prireditev ob 30. obletnici organiziranega delovanja Karitas v slovenskem prostoru. To praznovanje je zdaj predvsem delovno, saj koronavirus prinaša nove stiske in bolečine. Hvala vsem, ki ste znamenje Božje ljubezni v tem trenutku stiske. Vaše prizadevanje je najlepši dokaz, da Bog ne pušča človeka samega, ampak mu prihaja naproti po ljudeh čutečega in sočutnega srca. Hvala vam, da slišite, opazite in prisluhnete ljudem, ki so v stiski.

Človek ni nikoli številka, je oseba, zato mu je potrebno iti naproti. Želim vam, da bi bil adventni čas za vsakega duhovno bogat, in pustite se presenetiti, da vas Gospod obišče! Če bomo skupaj iskali in doživljali Božjo bližino, ne bo več prostora za dvom, ali je Gospod zares z nami!