Danes tako priljubljeni adventni venec je iznajdba nekega severnonemškega evangeličanskega teologa in pionirja socialnih dejavnosti. Johann Wichern (1808-1881), ki velja tudi za ustanovitelja evangeličanske 'Notranje misije' in s tem predhodnice današnje evangeličanske diakonije, je adventni venec prvič predstavil leta 1839 v Hamburgu.

Da bi otrokom navidezno skrajšal pričakovanje božičnih praznikov, je Wichern, kot pravi izročilo, leta 1839 na svojem velikem okroglem lesenem svečniku prižgal svečo za vsak dan adventa in s tem ustvaril adventni venec. Glede na število dni adventa v cerkvenem koledarju se je spreminjalo tudi število prižganih sveč. Štiri velike bele sveče so zaznamovale štiri adventne nedelje, med njimi pa je osemnajst do štiriindvajset manjših rdečih sveč zagorelo za vsak delovni dan v adventu, vse do 24. decembra.

Nekaj let pred tem je Wichern pred hamburškimi mestnimi vrati postavil manjšo kmetijo za zanemarjene in osirotele otroke iz revnih mestnih četrti, imenovano 'Grbasta hiša'. Nemški pedagog je s svojo ustanovo, ki je z leti rasla, napravil korak stran od t.i. 'vzgojnih kasarn', kamor so sicer pošiljali osirotele otroke. Njemu zaupane sirote so rasle v družinah z desetimi do dvanajstimi otroki, vsaka izmed družin pa je živela v svoji hiški.

Venec je bil že v antičnem času, predvsem lovorov, simbol zmage. Wichern je pri tem morda imel v mislih Kristusovo zmago nad grehom in smrtjo ter obrambo pred zlom, saj luč preganja temo. Možna je tudi razlaga, da je želel teolog s svečkami v mračnem zimskem adventnem času v življenje svojih varovancev prinesti nekaj luči.

Iz severne Nemčije se je adventni venec razširil najprej po vseh evangeličanskih cerkvah, kmalu pa si je utrl tudi pot v domove vernikov – vsekakor precej manjši in le še s štirimi svečami, ki označujejo štiri adventne nedelje.

V katoliški Cerkvi je prva uporaba adventnega venca zabeležena leta 1925 v kölnski stolnici.