APK je nalezljiva virusna bolezen domačih in divjih prašičev, za katero še ni cepiva. Za bolezen so značilne rdečine po koži ter nenaden, visok pogin, ne predstavlja pa nevarnosti za zdravje ljudi in zdravje drugih živalskih vrst.

Bolezni v Sloveniji še niso ugotovili, vendar pa predstavlja njeno širjenje na vzhodu in zahodu Evrope vse večje tveganje za domače in divje prašiče v Sloveniji. Bolezen se širi ne glede na državne meje in ima resne socialno-ekonomske posledice, predvsem zaradi omejitev trgovanja in mednarodne trgovine z živimi prašiči, mesom ter izdelki, ki izvirajo iz prašičev. 

Bolezen potrjena v več evropskih državah 

Bolezen je potrjena na celinskem delu Italije, v regijah Piemont, Ligurija in Lacij. Zaznali so jo tudi v Nemčiji, kjer se je prenesla na jugozahod države v rejo domačih prašičev na nemško-francoski meji. V obeh primerih je šlo za prenos na večje razdalje, domnevno prek izdelkov, ki so vsebovali meso okuženih prašičev. Poleg Italije in Nemčije je letos prišlo do pojavov bolezni še v naslednjih evropskih državah: Poljska, Romunija, Madžarska, Estonija, Litva, Bolgarija, Latvija, Slovaška, Moldavija, Rusija, Srbija, Grčija, Ukrajina in Severna Makedonija. 

Pojavljanje bolezni je v poletnih mesecih na višku

Tveganje za vnos in širjenje APK se v poletnih mesecih zaradi večjega števila turistov in potnikov, ki lahko v osebni prtljagi prenašajo meso in mesne izdelke, ki izvirajo iz okuženih domačih ali divjih prašičev, še nenadno poveča. 

Previdni predvsem lovci in prašičerejci 

Če lovci naletijo na poginulega divjega prašiča ali pri rednem odstrelu divjih prašičev opazijo znake, na podlagi katerih bi lahko posumili na APK, naj to v skladu z Zakonom o nujnih ukrepih zaradi pojava afriške prašičje kuge pri divjih prašičih nemudoma javijo na Center za obveščanje (112). Prašičerejci naj bodo pozorni na zdravstveno stanje svojih prašičev in vsak sum na bolezen nemudoma javijo svojemu veterinarju ter dosledno izvajajo biovarnostne ukrepe.  

FOTO: Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin

Za prenos bolezni na daljše razdalje je po navadi odgovoren človek s svojim ravnanjem – odmetavanjem ostankov hrane, ki vsebujejo meso okuženih živali. Ostanki hrane lahko predstavljajo resno tveganje za prenos bolezni na živali.