Akvila je bil iz Ponta v današnji Turčiji, po selitvi v Rim pa je spoznal domačinko Priscilo. Judovska zakonca sta (neznano kdaj in zakaj) postala kristjana. Živela sta v Rimu, a sta zaradi ukaza cesarja Klavdija leta 49 morala zapustiti mesto. Prvič ju srečamo v Apostolskih delih, ko apostol Pavel pride v Korint:

»Nato je Pavel zapustil Atene in šel v Korint. Tam je našel Juda, ki mu je bilo ime Ákvila, po rodu pa je bil iz Ponta. Ta je s svojo ženo Prískilo pred kratkim prišel iz Italije, ker je cesar Klavdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima. Pavel ju je obiskal, in ker je znal isto obrt, je ostal pri njiju in se zaposlil. Po poklicu sta bila namreč izdelovalca šotorov.« (Apd 18,1-3)

Dvojna sodelavca apostola Pavla

Pavel je pri njiju v Korintu ostal leto in pol kot sodelavec obrtnik in sodelavec oznanjevalec evangelija. Iz Korinta sta se s Pavlom preselila v Efez in tam ostala v krščanski skupnosti tudi potem, ko je Pavel šel dalje po misijonskih poteh.

Ilustracija Priscile pri obrtniškem delu (Harold Copping). FOTO: Wikimedia Commons

V Apostolskih delih je omenjeno, da sta v Efezu slišala Apola, ki je tja prišel poln navdušenja za evangelij. Povabila sta ga k sebi in mu še podrobneje razložila Božjo pot oz. pot za Kristusom, kot so krščansko vero imenovali prvi kristjani. Kasneje sta se iz Sirije vrnila nazaj v Rim.

Njuni imeni sta latinskega izvora in pomenita star, starodavni (lat. prisca) in orel (lat. aquilae). Po zadnjih podatkih statističnega urada se imeni Priscila in Priska v Sloveniji pojavita manj kot petkrat, prebivalke z imenom Priskila pri nas ni, prav tako ne Akvila.

Poleg Apostolskih del (Apd 18,1-28) o njiju beremo v Pavlovih pismih Korinčanom, Rimljanom in Timoteju (1 Kor 16,19, Rim 16,3-5 in 2 Tim 4,19). V teh pismih jima Pavel s hvaležnostjo pošilja posebne pozdrave ali pa skupnosti, ki ji piše, pošilja tudi njune pozdrave.

Njun dom je povsod postal cerkev

Iz teh kratkih pozdravov poleg tega, da sta bila zakonca očitno zelo znana, izvemo še nekaj dejstev: najprej to, da se je v njuni hiši (v različnih krajih, kjer sta živela) zbirala Cerkev. V času prvih kristjanov cerkve ali kapele, kot jih imamo danes, namreč še niso obstajale; skupnosti so se srečevale po domovih, kjer so verniki skupaj prebirali Božjo besedo in obhajali evharistijo.

Prvi kristjani so se srečevali po domovih. FOTO: zajem zaslona

Druga stvar, ki jo izvemo iz pisem, je, da sta nekoč tvegala svojo glavo, da sta Pavlu rešila življenje. To je verjetno povezano z njunimi posredovanji v njegovo korist, ko je bil Pavel v priporu ali ječi, morda prav v Efezu (prim. Apg 19,23; 1 Kor 15,32; 2 Kor 1,8–9), je na eni od splošnih avdienc pojasnil papež Benedikt XVI. Skrajni pogum in vera v Kristusa sta ju v času preganjanj pod Neronom pripeljala tudi do mučeništva, o katerem pa ni znanega nič gotovega.

Eno pa je gotovo, opozarja Benedikt XVI.: »K hvaležnosti zgodnje Cerkve, o kateri govori sveti Pavel, moramo dodati tudi svojo, saj je krščanstvo do naše generacije prišlo prav zaradi vere in apostolskega zavzemanja vernikov laikov, družin in zakoncev, kot sta bila Priscila in Akvila.«

Tessa Afshar je o svetih zakoncih Priscili in Akvilu napisala roman z naslovom Hči Rima, ki je v slovenskem prevodu izšel pri založbi Družina.

Njun zgled pričuje, da se lahko vsak dom spremeni v majhno cerkev, še izpostavlja Benedikt XVI. »Ne le v smislu, da mora v njem vladati značilna krščanska ljubezen, ki jo zaznamujeta nesebičnost in medsebojna skrb, ampak še bolj v smislu, da je celotno družinsko življenje, utemeljeno na veri, poklicano vrteti se okoli edinstvenega gospostva Jezusa Kristusa.«

Zgled zakonskega para v gibanju

Papež Frančišek ju je večkrat postavil za zgled »zakonskega para v gibanju«, ki ga danes potrebujeta Cerkev in svet. Mnogo je namreč obrobij, ki jih lahko dosežejo le kristjani, vpeti v vsakdanje življenje, poklic in delo. Bližina, velikodušnost, skrb za pomoči potrebne in zastonjsko darovanje življenja so namreč načini, ki evangelij širijo hitreje od prepričevalnih besed.

Današnja godovnjaka, čeprav zgodovinsko zelo oddaljena in s pomanjkljivim življenjepisom, sta priprošnjika krščanskim zakoncem in vsej Cerkvi.