Aleksander Hribovšek: Brez zgodovine ni identitete, brez identitete pa ni samozavesti
Aleksander Hribovšek: Brez zgodovine ni identitete, brez identitete pa ni samozavesti
O slovenskih simbolih govorimo pogosto, a redko poglobljeno. Pojavijo se ob praznikih, na proslavah, v uradnih protokolih in občasno v javnih razpravah, kjer se hitro skrčijo na vprašanje okusa, pravilne rabe ali ideološke pripadnosti. Pri tem pa spregledamo bistveno: simboli niso okras družbe, temveč njen jezik. Brez njih skupnost ne zna povedati, kdo je, od kod prihaja in kaj želi ohraniti.
Simboli so zgoščena oblika kulturnega spomina
Simboli so zgoščena oblika kulturnega spomina. V njih se srečujejo zgodovina, izkušnje, vrednote in zaveze. Ne nastanejo čez noč in ne obstanejo po naključju. Preživijo zato, ker delujejo, ker znajo povezovati posameznike v skupnost in preteklost s sedanjostjo. Prav zato so neločljivo povezani s kulturo v njenem najglobljem pomenu. Ne le kot umetniško ustvarjanje, temveč kot način razumevanja sveta in samega sebe.
Aleksander Hribovšek med nastopom na predstavitvi knjige Naši temelji in okviri. Slovenci in Slovenija v zgodovini v Mestnem muzeju v Ljubljani 25. februarja 2026. Foto: Ivo Žajdela
Znak kaže na nekaj konkretnega in enoznačnega, simbol pa povezuje
Kultura ima več ravni. Govori o kakovosti mišljenja, ravnanja in ustvarjanja, o izobraževanju in oblikovanju značaja. V najširšem, antropološkem smislu pa pomeni celoto načinov življenja, vrednot in znanj, ki jih skupnost prenaša iz generacije v generacijo. V tem smislu kultura ni nekaj abstraktnega ali samoumevnega. Je sistem, ki potrebuje nosilce pomena. Ti nosilci so simboli.
Simbol ni isto kot znak. Znak kaže na nekaj konkretnega in enoznačnega: smer, prepoved, funkcijo. Simbol pa povezuje. V sebi nosi plastenje pomenov, zgodovino izkušenj in občutek odgovornosti. Če znaka ne razumemo, ga lahko razložimo. Če simbola ne razumemo, izgubimo stik z lastno kulturo. Postanemo tujci v jeziku, ki bi moral biti naš.
Simboli ne izginejo, ko se družba spreminja, temveč se prilagajajo
Zato simboli niso nekaj muzejskega ali preživelega. Ne izginejo, ko se družba spreminja, temveč se prilagajajo novim okoliščinam. Menjajo obliko, nosilca ali kontekst, njihov temeljni pomen pa ostaja živ. To velja tako za konkretne kot za abstraktne simbole. Števila, barve, oblike in razmerja se ponavljajo skozi civilizacije, ker izražajo arhetipske vzorce razumevanja sveta. Kultura si ne zapomni vsega, zapomni si tisto, kar se je izkazalo kot smiselno.
Grb Aleksandra Hribovška, predsednika društva Heraldica Slovenica. V prvem rdečem polju sekanega ščita dve prekrižani srebrni kosi in pod njima zlata zvezda, v drugem zelenem polju zlato kolo z osmimi naperki in pod njim zlat, v levo zavit jelenov rog. Na šlemu z rdeče-srebrno-zeleno-zlatim svitkom in šlemnim ogrinjalom, ki je na heraldični desni rdeče-srebrno, na levi pa zeleno-zlato, sta dve razprti srebrni orlovih peruti med katerima lebdi zlata zvezda.
Simboli oblasti, pripadnosti in odgovornosti
V tem okviru imajo posebno mesto simboli oblasti, pripadnosti in odgovornosti. Pečat ni bil zgolj znak identifikacije, temveč jamstvo resnice in osebna zaveza. Z njim je bila dana beseda. Podobno velja za zastavo. Ta ni kos blaga ali dekoracija, temveč simbol skupnosti. Pod zastavami so se ljudje zbirali, prisegali, branili in gradili. Zastava je pomenila več kot identiteto, pomenila je odgovornost do skupnega.
Iz istega sveta izhaja heraldika, eden najdoslednejših sistemov simbolnega mišljenja zahodne civilizacije. V grbih so bile družinske vrednote, zvestobe, konflikti in ambicije strnjene v podobo, ker včasih besede niso dovolj ali pa bi jih bilo preprosto preveč. Simbol namreč zmore povedati bistvo na način, ki presega čas, jezik in konkretno zgodovinsko okoliščino.
Zastava je simbol državnosti, pravnega reda in suverenosti
Ko pridemo do slovenskih simbolov, se pogosto zatakne, in sicer ne zaradi njihovega pomanjkanja, temveč zaradi pomanjkanja razumevanja. Slovenska narodna zastava iz leta 1848 ni isto kot zastava države Slovenije, določena z ustavo leta 1991. Prva je izraz narodne zavesti v času brez lastne države, druga simbol državnosti, pravnega reda in suverenosti. Ta razlika ni tehnična, temveč zgodovinska. Slovenski simboli izražajo kulturno, jezikovno in zgodovinsko identiteto naroda, medtem ko so simboli Slovenije natančno opredeljeni državni simboli politične skupnosti, nastale leta 1991. Teh dveh ravni ne smemo mešati ali izničevati. Država je rezultat naroda, ne njegov nadomestek. April, mesec slovenske zastave, bi tako moral biti priložnost za zrel in kulturen odnos do simbolov in za razumevanje zgodovine, ne za poenostavljanje ali brezbrižnost.
Knjigo Naši temelji in okviri so v Mestnem muzeju v Ljubljani 25. februarja 2026 predstavili Aleksander Hribovšek, Miha Preinfalk, Helena Janežič, Boris Golec in Aleš Maver. Foto: Ivo Žajdela
Brez zgodovine ni identitete, brez identitete pa ni samozavesti
Težko govorimo o pripadnosti, če se lastnih simbolov bojimo ali pa jih ne poznamo. Brez zgodovine ni identitete, brez identitete pa ni samozavesti. Poznavanje preteklosti nas ne zapira vanjo, temveč nas varuje pred manipulacijo, miti in udobnimi lažmi. Zrel odnos do simbolov zahteva poznavanje zgodovine in sposobnost razlikovanja.
Na koncu simboli niso vprašanje estetike ali ideologije, temveč značaja. Govorijo o tem, ali znamo kot skupnost dati besedo – in jo držati. Ali razumemo, da kultura in simboli niso dekoracija javnega prostora, temveč temelj odgovorne družbe. To niso ostanki preteklosti. To je jezik, s katerim se narod prepozna. In odgovornost, ki jo s tem prevzame.
