Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku

Pet let po hitro razprodani in ponatisnjeni zbirki dotlej povečini neznanih novel Lovim pomladni veter se je s pomočjo založbe Beletrina Ciril Kosmač vrnil. Tokrat s ponatisom romana, kot ga imenujejo, v resnici pa domišljijske povesti oziroma agitke Balada o trobenti in oblaku, ki so ga nazadnje ponatisnili leta 1978.

Tokratna izdaja je izvirna, celovita in prvič izdana v knjigi. Povest, ki jo je v letih 1956 in 1957 pisal in objavljal v reviji Naša sodobnost, je pisatelj namreč za knjižni natis leta 1964 skrajšal. Izločil je več strani, na katerih njegov drugi jaz, pisatelj Peter Majcen, niza spomine, »premišljuje o ustvarjanju in junaku Temnikarju, starem tolminskem kmetu, ki prvič v življenju zbere pogum in žrtvuje tako sebe kakor svojo družino, da bi ranjene partizane obvaroval pred belogardisti«. V času nastanka povesti so bile esejistične primesi nezaželene, pomembnejša je bila »junaška zgodba, danes pa so tudi tovrstni odlomki lahko zanimivi«. S tem »romanom naj bi domača književnost iz socialnega realizma zaplula v moderne tokove«. Celovito izdajo knjige je uredil in s študijo pospremil Andraž Gombač.

Čemu je tovrstna »umetnost« sploh služila

Glavne osebe v Kosmačevi povesti so Temnikar in žena Temnikarica, oba Primorca in »seveda« pozitivca, mož in žena Črnilogar, Dolenjca, oba negativca, ter trije »belogardisti«, enemu je Kosmač dal ime Prekleta strešnica. Sedem proti dvema, zato da je učinek »junaštva« Temnikarja čim večji.

Zgodba prikazuje »junaškega kmeta« Temnikarja. »Ko spozna, da samo on lahko poskusi rešiti dvanajst ranjenih partizanov, se v njem krepi korajža. Se prebudi dotlej nesluteno junaštvo. Proti jami visoko v hribovju, kjer ležijo skriti ranjeni partizani, odhiti po njemu dobro poznani bližnjici, prehiti peterico belogardistov, jih pričaka v zasedi, drugega za drugim pokonča s sekiro, z zadnjim pa v smrtno globino omahne tudi sam.«

Pisatelj je kot tarčo zločina uporabil ranjence in to kar dvanajst, da bi bil zločin čim hujši.

Temnikar je »belogardiste« »pokončal« s sekiro. In res, partizani so s sekiro umorili kar nekaj civilistov, o čemer sem sam večkrat pisal s konkretnimi imeni. Kosmačevi in Gombačevi »belogardisti« s sekiro niso ubijali.

Kosmačev namen je bil, čim bolj očrniti »belogardiste«

Kosmačev namen s to povestjo je bil, čim bolj očrniti »belogardiste«, s tem, da jih je prikazal kot morilce ranjencev, partizanov. In za nameček, morilce s sekiro, ko so odsekali glavo Temnikarici. Šele v drugem planu je »junaštvo« Temnikarja in pokončnost Temnikarice. Kot rečeno, narobe svet. S sekiro so ubijali partizani, ne pa »belogardisti«. Že med vojno so komunisti z obsežno propagando, predvsem s karikaturami, sramotili in diskreditirali »belogardiste« in »kolaboracioniste«. Šlo je za to, da za zločince prikažejo druge, nasprotnika, zanj so uporabljali besedo sovražnik. Predvsem pa, tega nasprotnika, torej »belogardiste«, ki so se imenovali vaške straže in domobranci, so z tako rekoč množičnim in brutalnim ubijanjem od poletja 1941 naprej povzročili (njihovo pozicijo izsilili) komunisti.

Kosmač je akterje prikazal kot dve skrajnosti, eno, Temnikarja, kot izrazitega pozitivca, vse ostale pa kot izrazite negativce. Bolj skoraj ne bi mogel pretiravati, kot je.

Lojze Potokar kot Temnikar v filmu Balada o trobenti in oblaku, politični agitki, značilnem ponaredku resnice, ki so jih počeli kulturniki med komunističnim režimom. Vir: Wikipedija

Potem, ko je Slovenija preplavljena z literaturo o komunističnih zločinih

Gombač v spremni besedi operira z izrazi »okupator in njegovi kolaboranti«, omeni »fašističnega častnika in še nekaj najnizkotnejših med njimi, prezira vrednih domačih izdajalcev«, ter piše, da se je Kosmaču še posebej »posrečila razširjena vloga treh belogardistov kot grotesknih svetih treh kraljev« in da je »živo naslikal zloveščo podobo okupatorja in njegovih kolaborantov«. Torej, odurna propaganda pri Kosmaču sredi 50 let in odurna slepota pri Gombaču, sedemdeset let kasneje. Potem, ko je Slovenija preplavljena z literaturo o komunističnih zločinih.

Absurdna karikatura nasprotnikov osrednjih dveh »junakov«

Kosmač je povest Balada o trobenti in oblaku pisal v specifičnem času oziroma razmerah, sredi 50. let, ko so komunisti na Slovenskem zavladali po neizmernem nasilju in uvedli nadvse temeljit totalitarni režim. Tega romana, kot večine literature iz tega časa sploh ni mogoče pravilno razumeti, če tega ne upoštevamo. Če to zamolčimo, potem tovrstno literaturo beremo kot resničnost, ki to vsekakor ni bila, ali idealizirano pravljično zgodbo o junaštvu. To je posebej stopilo na plan v filmski izvedbi romana (1961), v kateri je režiser France Štiglic do absurda karikiral nasprotnike osrednjih dveh »junakov«, »belogardiste«. Nekoč, v komunističnem totalitarizmu, ko je bila zapovedana samo ena resnica, je to morda še delovalo. V demokraciji, in z vedenjem, kaj so komunisti počeli med okupacijo (zloraba okupacijskih razmer za uničevanje Slovencev), je film neokusna karikatura.

Bistvo tovrstne literature in filmov je, da so z njimi komunisti utemeljevali in opravičevali svoje zločine. S prstom so ves čas kazali na druge, ki da so krivi (kot kolaboracionisti, izdajalci), da so s temi izgovori uničevali politične nasprotnike. Kdo ta in tovrstne filme iz časa socializma še vedno časti kot umetnine, vendar je to lahko samo nekdo, ki živi v mitologiji.

Odlomek iz knjige

Ciril Kosmač VIR: Beletrina

Letos, 2025, so v Tolminu bučno častili Cirila Kosmača. Poročanje o prireditvi 9. maja, na »dan zmage«, je avtorica v članku naslovila Pisatelj Ciril Kosmač še kar vsakomur pripoveduje. Vsakomur? Kako ne razumejo, da uporaba besede vsi, vsak, po vsej (Sloveniji) izražajo levičarski totalitarizem. Primer Ciril Kosmač nam na najbolj grob način kaže, kako so naši levičarji slepi za zdrav razum. Na odprti sceni in z javnim denarjem častijo Kosmačeve izmišljije in prokomunistično (propartizansko) propagando ter demoniziranje tistih, ki so jih komunisti uničevali in nad njimi izvajali neskončno nasilje z lažmi in demoniziranjem. Poglejmo:

Špela Mrak, Pisatelj Ciril Kosmač še kar vsakomur pripoveduje, Dom, 31. 5. 2025

Vladka Tucovič Sturman, »Neznana« Balada o trobenti in oblaku, Ciril Kosmač, Novi glas, 20. 11. 2025Bil je pomembna osebnost v kulturi

Ciril Kosmač (1910–1980) je v mladosti sodeloval s TIGR-om, prvo protifašistično organizacijo v Evropi. Prestal je ječe v Gorici, Kopru, Rimu in Trstu. Na prvem tržaškem procesu leta 1930 so ga oprostili, a mu naložili policijski nadzor. Nočnemu umiku čez mejo v Jugoslavijo so sledila potepuška leta političnega begunca, prvim literarnim uspehom pa francoska štipendija, odhod v Pariz in umikanje pred nacisti po Evropi. V Bariju se je pridružil partizanom. Tudi po šikaniranju in odstopu z mesta glavnega urednika Slovenskega poročevalca leta 1946 je ostal pomembna osebnost v kulturi. Med njegova najpomembnejša dela sodijo novele Gosenica, Kruh, Tistega lepega dne, Tantadruj, scenarij za prvi slovenski celovečerni igrani film Na svoji zemlji ter romana Pomladni dan in Balada o trobenti in oblaku.