Če velika noč pomeni središče cerkvenega leta, pa eden od vrhuncev velikonočne liturgije brez dvoma nastopi, ko duhovnik najprej tiše in v nižjem tonu, zatem pa še dvakrat vedno glasneje in z višjim tonom slovesno intonira: »Aleee… lu… ja….«

Ta vzklik veselja, izraz velikonočne »eksplozije« je prepoznaven v vrsti uglasbitev v močno različnih žanrih. Ugaja nam kot gregorijanski koral, kot refren v kateri od slovenskih velikonočnih pesmi, od Vavknove Dan presveti, dan veselja, Jobstove Jezus, premagavec groba do Premrlove Kristus je vstal, kot kateri od črnsko-duhovnih spevov ali sodobnejših, karizmatično navdahnjenih krščanskih pesmi, pa tudi, ko zazveni v kateri od klasičnih mojstrovin, kot je veličasten Händlov oratorij Mesija. Tega je skladatelj napisal v težki osebni situaciji, veliki zadolženosti, a ko jo je zložil, je menda vzkliknil: »Mislim, da sem videl angele pred seboj in Boga samega, ki sedi na prestolu v spremstvu angelov.«

Besedo aleluja, zanimivo že po svoji glasovni stru...