Od izgubljenosti do notranjega miru in veselja

Sprejeli so me, podpirali in hodili z menoj Lara Pungartnik, Ljubljana Sv. Križ (Žale) Kot otrok sem bila krščena, prav tako moj brat in sestra, starša sta cerkveno poročena, vendar kot družina nismo živeli vere niti redno obiskovali maše. Kljub temu smo vsako leto ohranjali krščanske tradicije, kot sta božič in velika noč. Prelomnica na moji poti se je zgodila lansko leto prav v času velike noči. Takrat sem začela brati Sveto pismo, saj so me različne življenjske izkušnje – tako lepe kot težke – pripeljale do točke, ko sem začela iskati globlji smisel, namen in svoje poslanstvo. Na veliko soboto sem začutila močno, skoraj neustavljivo željo, da nesem velikonočne jedi k blagoslovu. Odpravila sem se v cerkev sv. Križa na Žalah. Ta obisk je bil zame nekaj posebnega – doživela sem globok notranji mir in lepoto, ki me je nagovorila na način, ki ga prej nisem poznala. Takrat sem začutila, da si želim Boga bolj spoznati in postati del tega življenja. Ob koncu obreda je duhovnik omenil možnost vključitve v katehumenat oziroma verouk za odrasle. V tistem trenutku sem začutila, da me Bog kliče. Ko sem prišla domov, sem na spletni strani župnije Sveti Križ poiskala obrazec in se prijavila, oktobra pa začela obiskovati katehumenat. To obdobje je bilo zame izjemno bogato. Spoznala sem veliko ljudi, ki so vsak na svoj način pričevali o veri, ter predavatelje, ki so nam približali Boga in nauk Cerkve. Najbolj pa me je nagovorila prav skupnost – ljudje, ki so me sprejeli, me podpirali in hodili z menoj na tej poti. Danes lahko rečem, da je moje življenje z Jezusom Kristusom bolj polno, globoko in smiselno. Vera mi daje notranji mir, smer in upanje. Od katoliške skupnosti pričakujem predvsem pristnost, odprtost in sprejemanje – prostor, kjer lahko človek raste, išče in najde. Sama sem to že izkusila in sem za to iskreno hvaležna. Po desetletju iskanja sem našel dom Miha Krpan, Ljubljana Sv. Križ (Žale) Po skoraj desetletju iskanja in molitve me je Gospod naposled pripeljal domov v Katoliško Cerkev oziroma na katehumenat v župnijo Ljubljana Sveti Križ. Tu me na moji poti že skoraj pol leta spremlja občestvo katehumenov, s katerim sem spletel tesne vezi in mi pomaga pri hoji za Jezusom. Poleg njih sem hvaležen tudi župniku Petru, ki nas vodi in usmerja ter odgovarja na naša številna vprašanja. Na katehumenatu so me navdušila predvsem predavanja, še bolj pa predavatelji, ki so vsak na svoj in pristen način predstavili določeno tematiko krščanskega življenja. Izpostavil bi izvrstno strukturiranost tematik in organizacijo naših srečanj. Poistovetil sem se tudi s številnimi pričevanji, ki so mi še bolj utrdila vero in mi pokazala, da imamo prav vsi ljudje padce na naši poti, pa vendar vztrajamo in ljubimo Boga. Hvaležen sem vsem udeležencem in animatorjem, ki so nas ves čas bodrili, nas spodbujali in nam pomagali pri vstopu v krščansko vero. Spet sem začutila mir in veselje Blažka Beliš, Slovenj Gradec Kot otrok sem bila krščena, hodila sem k verouku in bila pri obhajilu. K verouku sem hodila bolj kot ne zaradi staršev in zelo verne babice. Potem ko je babica umrla, so mi dali na izbiro, ali bom dokončala zadnje leto verouka in šla k birmi ali bom prenehala hoditi. Ker mi je bil verouk dolgočasen, sem se odločila, da preneham. Zadnja leta sem v življenju imela »nesrečo« v odnosih s partnerji in posledično tudi z družino. Vedno sem se spraševala, ali Bog sploh obstaja, in če obstaja, zakaj dopušča vso to bolečino in trpljenje na Zemlji. Ko sem že mislila, da mi je usojena nesreča, sem spoznala Andraža. Zopet sem dobila upanje, čutila sem mir in veselje, odnosi z družino pa so bili vedno boljši. Zaradi vsega tega sem se spet zbližala z Bogom in vero. Po pogovoru z Andražem pa sem ugotovila, da bi se z njim rada nekega dne tudi poročila. Klicala sem v župnišče Slovenj Gradec, kjer so me toplo sprejeli. Od novembra sem hodila na srečanja h gospe Sonji, od januarja pa tudi na Alfa srečanja, kjer sem se še dodatno zbližala z ljudmi in z Bogom. Župnijo in Cerkev doživljam kot kraj ljubezni in miru ter menim, da bi mogli večkrat obiskovati cerkev in tam uživati kot skupnost in cerkve ne povezovati z nečim dolgočasnim. Ključni podatki na spletu Borut Jordan, Ljubljana Sv. Križ (Žale) Za katehumenat sem se odločil, še preden sem izvedel za program na Žalah. Ker nisem poznal nikogar, ki bi zakramente prejel na tak način, sem se najprej obrnil na splet in na strani župnije našel vse potrebne informacije, ki so mi že pred začetkom pomagale od daleč približati program. Kmalu po prvih predavanjih sem se prepričal, da sem sprejel pravo odločitev, saj so bili predavatelji izjemno zanimivi in od vsakega srečanja sem lahko odnesel res veliko. K vsemu skupaj je pripomogla tudi ekipa župnije na Žalah, ki je skupaj z župnikom Petrom in vsemi ostalimi pripomogla k vrhunski organizaciji celotnega katehumenata in nam stala ob strani vso pot. Prvič v življenju sem se počutila sprejeto Sanja, Slovenj Gradec Večino svojega življenja sem živela brez Boga, moje življenje je bilo skupek preizkušenj, žalosti, ateizma, napačnih odločitev in posledic le-teh. Vero in Njega sem spoznala, ko sem v Slovenj Gradcu po Božji previdnosti naletela na skupnost Pastir in prave ljudi, ki so me pripeljali na pravo pot. Na tečaju Alfa so se mi pojavljala vedno nova in nova vprašanja, na katera je moja, takrat še bodoča botra z veseljem odgovarjala. Kljub svoji drugačnosti sem se prvič v življenju počutila sprejeto od nje in celotne skupnosti Pastir. Ti pristni pogovori, spoznavanje Jezusa skozi mašo, Božjo besedo, adoracijo, poslušanje pričevanj so v meni prebudili željo po krstu, obhajilu in birmi, ki sem jih prejela leta 2024. Želela sem začeti novo življenje, začutiti Božjo ljubezen in delati v Njegovo slavo. Bog je moje zatočišče, moj zdravnik, moje vse. Ne predstavljam si več življenja brez svetih zakramentov. Skupnost je zame postala družina, na katero se lahko obrnem po pomoč, s katero rastem v svoji veri in se učim, v kateri lahko izkoristim svoj potencial in pomagam drugim na poti vere, da spoznajo Jezusa. Zvedavost in zgled prijateljev Filip Martin Matjašič, Maribor Kaj ali kako sem bil nagovorjen, da sem stopil na pot krščanstva, težko opišem. Tako kot vsaka lepa stvar v življenju se je tudi to zgodilo brez očitnega razloga. Vem, da je šlo veliko stvari v času pred vstopom na krščansko pot proti mojim pričakovanjem. Zdaj vem, da se je vse zgodilo z namenom. Vprašanja, kdo je Jezus, ali je Bog, ali pa je samo poslan od Boga, so se mi porajala sama od sebe. Zato sem začel podrobno raziskovati. Zvedavost je bila prva od vstopnih točk za katehumenat, druga pa so bili zagotovo moji prijatelji, ki so sledili Jezusu in so mi bili dobri zgledi. To dvoje me je pripeljalo do tega, da sem vero sprejel. Trudim se biti kar se da dober človek. Čas katehumenata je bil milosten čas. S. Andreja Godnič je bila odlična voditeljica in pričevalka. V skupini sem se vedno počutil zelo domače in naši pogovori so bili vedno iskreni. Skupaj smo rasli v odnosu med sabo in z Bogom. Pripravil K. S.

Dostop do članka (47174)

Od izgubljenosti do notranjega miru in veselja

Od izgubljenosti do notranjega miru in veselja

Sprejeli so me, podpirali in hodili
z menoj

Lara Pungartnik,
Ljubljana Sv. Križ (Žale)

Doneski daritve mnogih

»Ljudje so jasno izrazili svojo voljo«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.