Sredi 90. let se je z vozovnico Interrail s prijatelji podal po Evropi do Portugalske, leto pozneje pa se je že opogumil in s prijateljem odšel po južni Aziji do Tihega oceana, o čemer lahko beremo v knjigi Gora ni zadeta. Prečkal je Sibirijo do Kitajske, se prebil čez Saharo v podsaharsko Afriko, od vzhodne obale ZDA do Teksasa, živel z Masaji v Vzhodni Afriki in Indijanci v južnoameriških tropih, dokončal pot od Ria de Janeira do Antarktike. Reportaže s potovanj je objavljal v časopisih in revijah, predvsem v Delu, kjer je bil glasbeni novinar. Leta 1999 je postal glasbeni urednik pri reviji Stop, med letoma 2003 in 2019 pa glasbeni urednik pri reviji Vikend, za katero je pripravljal intervjuje s svetovno znanimi glasbeniki.

Predstavitev knjige Gora ni zadeta na knjižnem sejmu. FOTO: Katja Cingerle 

Že od srednje šole piše pesmi, nekatere med njimi, npr. Sam prjatla, Oklep, Vrn' se k men' ..., so postale uspešnice Big Foot Mame. Potovanja prilagodi koncertni sezoni. V 90. letih je bil tudi član spremljevalne skupine Pera Lovšina Vitezi obložene mize, od leta 2007 pa vodi tribute skupino Iron Median. Njegove pesmi so izvajali tudi Ansambel Lojzeta Slaka, Nina Pušlar, Alya, Siddharta ... Pred desetimi leti je izdal zbirko duhovitih kratkih zgodb Pa ste vi normalni?!. Piše tudi poezijo, pogosto navdihnjeno od poti, in si želi izdati pesniško zbirko. Sestavlja tudi križanke.

Zakaj ste si želeli prepotovati ravno Azijo?

Azija, predvsem Kitajska, je bila moja želja že od majhnega, ker se mi je zdela zelo drugačna, celo bizarna. Privlačila me je drugačna kultura. Želel sem si iti h kmetom in z njimi tri mesece sadit riž. Hotel pa sem videti tudi, kako se pride tja: čez različne države, kot so Iran, Pakistan in Indija. Med potovanjem sem spoznal, da so druge dežele enako ali morda še zanimivejše kot Kitajska. Ko greš po kopnem proti vzhodu, doživiš veliko različnih kultur, ver in podnebij. Veliko se naučiš o raznolikosti kultur, tudi o svoji. Tako vidiš, da naša kultura ni edina in zveličavna, niti najboljša. Drugi niso necivilizirani divjaki, ampak so ravno tako civilizirani, vendar drugače. To je kar velika lekcija v spoznavanju sveta. U vsake celine, ki sem jo oziroma jo bom prepotoval, si želim izdati eno knjigo.

Kakšne predsodke ste imeli pred potovanjem v Azijo?

Ljudje, ki ne potujejo oz. preden potujemo, imamo zelo »dvodimenzionalen« pogled na svet, kot si ga ustvarimo iz medijev, dokumentarcev, knjig. Polni smo predsodkov in stereotipov, ki nujno ne držijo. Izkaže se, da je svet precej drugačen, bolj zapleten. Ko greš dejansko tja, v resnična prostor in čas, in deliš z ljudmi njihov vsakdan, se te predstave o svetu začnejo podirati in na novo postavljati. 

Preden potujemo, imamo zelo »dvodimenzionalen« pogled na svet, izkaže pa se, da je svet precej drugačen, bolj zapleten.

Recimo, v Iranu takrat, ko sem ga obiskal, zaradi političnega embarga Zahoda in propagande, češ da tam vladajo terorizem, vojna, fundamentalizem in kamenjanje za vsako malenkost, skoraj ni bilo turizma. Dobil pa sem popolnoma nasprotno izkušnjo: najgostoljubnejši, najprijaznejši ljudje, vsi so se hoteli z mano fotografirati, vabili so me na pijačo in kosilo k sebi domov, in to kar na vsakem koraku, da mi je bilo že kar malo čudno. Tega nismo vajeni. Pri njih je pa to kulturni etos.

Ravno nasprotno je bilo v Indiji. Mislil sem, da so tam vsi v asanah, nirvani, Hare Krišna, »peace«. Pa je ravno obratno: ena sama gonja za denar, iz turistov hočejo izvleči vsako rupijo, kolikor se le da. Hočejo prodati vse mogoče, in to na zelo podle, zahrbtne načine, kar me je totalno šokiralo. Sicer so res zelo pobožni in fotogenični v svojih obredih in templjih, stalno si očiščujejo karmo, ampak takoj ko si jo očistijo, že prežijo na nič hudega slutečega tujca in ne razumejo besede ne.

Spoznali ste različne vere in njihova pravila. Kako zdaj po vseh teh izkušnjah gledate na vero?

Pot po Aziji po kopnem je najbolj edukativna, ker zamenjaš toliko religij in kulturnih vzorcev, da na koncu ne veš več, kaj je v življenju norma. Za to, kar je nekje dovoljeno, si drugje kaznovan in obratno. Vsaka kultura postavlja svoje norme in pravila, tudi naša seveda. Na koncu vidiš, da je normalno lahko vse ali nič.

Vietnamci ne gojijo travm iz bratomorne državljanske vojne, usmerjeni so zgolj v prihodnost. FOTO: Osebni arhiv 

Spoznali ste tudi Azijce, ki so se želeli pokristjaniti. 

Nova generacija Azijcev je podobna našim »new age« gibanjem. V 60., 70. in 80. letih je pri nas ateistična mladina začela iskati nekaj drugačnega. To je našla v vzhodnih filozofijah, predvsem v indijski. Mogoče tudi kot upor do krščanskih tradicionalnih vrednot. V Aziji pa se je mladina začela odvračati od budizma in hinduizma, iščejo nekaj drugega, in to so našli v krščanstvu. Ampak to sem videl bolj kot uporniško držo. V Izraelu pa so me hoteli islamizirati: podarili so mi Koran in me simbolično indoktrinirali. V resnici ne pripadam nobeni veri, spoštujem pa vse, dokler so dobre do mene in nevsiljive.

Kako zarisujete linijo od začetka do konca celine?

Potujem po odsekih. V knjigi sem to združil v smiselno celoto, kot da bi potoval neprekinjeno. Na primer na Kitajsko sem prvič šel prek Indije in Tibeta do Hongkonga. Drugič, leta 2018 pa po Severni Aziji: z vlakom iz Ljubljane čez Madžarsko, Ukrajino, tudi čez Černobil, do Moskve. Od tam sem letel domov in se čez pol leta vrnil, potem pa nadaljeval pot po kopnem s transsibirsko železnico do Bajkalskega jezera. Po kovidu sem se spet vrnil na Bajkal in nadaljeval čez Mongolijo do Pekinga. Naslednjič bom letel v Peking, šel bom po Kitajski, v Severno Korejo in nato z ladjo na Japonsko.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (2/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.