Že njegovo originalno ime ni le La Paz (špan. 'mir'), temveč Nuestra Señora de La Paz, kar bi prevedli kot 'Naša gospa miru'. Tako so mesto poimenovali kmalu po letu 1548, ko ga je španski konkvistador Alonso de Mendoza ustanovil na mestu inkovskega naselja Laja, in sicer kot povezovalno točko med trgovskimi potmi, ki so vodile iz Potosíja in Orura v Limo v današnjem Peruju. S tem imenom so hoteli počastiti vzpostavitev miru po vstaji Gonzala Pizarra in drugih konkvistadorjev proti prvemu podkralju Peruja.

Visoko nad morsko gladino

Posebnost La Paza je tudi njegov politični pomen, kajti uradno sploh ni glavno mesto, temveč je, kot domačini radi rečejo, »administrativna« prestolnica. Uradna ustavna prestolnica Bolivije je namreč veliki večini neznani Sucre, v katerem je sedež vrhovnega sodišča (»Corte Suprema de Justicia«). V La Pazu sta od leta 1898 le sedeža vlade in predsednika države. Ta deljena vloga je nenavadna in pogosto povzroča precej zmede.

La Paz, ki leži v Andih več kot 3600 metrov visoko, slovi po dramatični pokrajini, živahnih tržnicah, pisani tradiciji in eni od najvišje ležečih mestnih žičnic. FOTO: Iztok Bončina

Najvidnejša in najbolj prepoznavna značilnost La Paza pa je bržkone njegova lega. Leži namreč v kanjonu, ki ga je oblikovala reka Choqueyapu, v veliki skledasti kotanji, obdan z visokimi gorami bolivijskega Altiplana. Njegova povprečna nadmorska višina je kar 3650 metrov, kar pomeni, da je najvišje ležeča prestolnica na svetu – ob upoštevanju prej omenjene dvojnosti oz. neuradnem statusu glavnega mesta. Prav nadmorska višina vpliva na podnebje, življenjski slog in zdravje prebivalcev, da ne omenjam počutja obiskovalcev, ki prispejo z letalom na mednarodno letališče El Alto. Z nadmorsko višino kar 4061 metrov je to najvišje ležeče mednarodno letališče na svetu. Z redkim zrakom na tej višini se ne spopadajo samo turisti, temveč tudi letalski motorji oziroma krila letal, ki pri vzletu brezpogojno zahtevajo daljšo vzletno stezo.

Tujci, ki prispemo z »normalnih« višin na to visokogorsko planoto, dober kilometer višjo od našega Triglava, kaj hitro začutimo posledice razredčenega zraka. Podnevi pa tudi povečan vpliv sonca, ki močno žge po obrazu in razgaljenih delih telesa. Pri mnogih obiskovalcih se pojavijo glavobol, slabost, izčrpanost in zadihanost, včasih pa tudi kakšna hujša reakcija. Pri tem za kratek čas pomaga jeklenka s stisnjenim zrakom, ki ga vdihavaš z velikim užitkom. Pri hujših težavah pa se je treba čim prej spustiti v nižave ali obiskati zdravnika.

Tujci, ki prispemo z »normalnih« višin, se na nadmorskih višinah nad 4000 metrov počutimo, kot da bi se postarali vsaj za sto let.

V zrak štrleča stopala mesta …

Zanimivo je, da se celo nekateri fizično dobro pripravljeni ljudje, ki doma pogosto hodijo v hribe in na dolge pohode, na nadmorskih višinah nad 4000 metrov počutijo, kot da bi se postarali vsaj za sto let. Vsak malo večji napor povzroči nenavadno zasoplost, utrujenost in potrebo po pogostih počitkih. La Paz takim nesrečnežem življenja prav nič ne olajša, saj je mesto zgrajeno na neverjetni strmini in kamor koli greš, se prej ali slej znajdeš na strmem klancu. K sreči so taksiji, mestni avtobusi ali prevoz z žičnico poceni. Nadmorska višina pa je včasih težava tudi za avtomobile, predvsem tiste starejše, saj motorji v redkem zraku ne delujejo najbolje. Med eno izmed takih voženj, ko smo v polno naloženem kombiju plezali proti vrhu mesta, je začelo staro vozilo na strmih ovinkih prav žalostno hropsti, dokler ni popolnoma obnemoglo in nekaj potnikov se nas je moralo po najstrmejšem odseku ceste odpraviti peš. Tako razbremenjen kombi je potem počasi lezel za nami.

Čolite, andske ženske v tradicionalnih oblačilih z značilnimi klobuki in večplastnimi krili, v La Pazu ponosno ohranjajo svojo kulturno identiteto. FOTO: Iztok Bončina 

La Paz se razprostira od 2500 pa do več kot 4000 metrov nad morjem, ta neverjetni razpon pa določa tudi njegovo socialno podobo. Mesto je pravzaprav nekakšno narobe obrnjeno območje in, kot je nekdo lepo zapisal, je La Paz kot »človek, ki stoji na glavi in moli stopala v zrak«. V »običajnih« mestih po svetu, ki so tudi zrasla na večjih ali manjših strminah, so najdražja stanovanja po navadi v višje ležečih predelih, ker je tam pač najlepši razgled. V La Pazu je ravno obratno. Bogatejši domačini so se naselili v dolino, nekateri celo pod 2500 metri nadmorske višine. Tam lahko opaziš njihove razkošne stavbe, večinoma pobarvane v belo, ponekod se ob njih bleščijo tudi bazeni. Tisti z nekoliko boljšim življenjskim standardom so zasedli osrednje dele mesta, najrevnejši, ki morajo trpeti v redkem zraku, pa prebivajo na vrhu La Paza, na višinah, ki segajo celo čez 4000 metrov. Pravzaprav se mesto tam niti ne imenuje več La Paz, ampak je na planoti nad njim zraslo novo, še večje naselje, imenovano El Alto, v prostem prevodu iz španščine 'Na višini', lahko pa ga prevedemo tudi kot 'Visočina'.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (2/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.