Takšna je bila moja predstava, dokler nisem prišla tja. Ko se mi je ponudila priložnost za delo v majhni trgovinici v aboriginski skupnosti, sem rekla »ja«, še preden sem dobro vedela, kam sploh grem. V Avstraliji sem bila že pol leta. V majhnem obmorskem mestu, kjer sem aborigine videla le od daleč, skozi vetrobransko steklo, na ulici, nikoli pa za isto mizo. Slišala sem zgodbe o kraji avtomobilov in vožnji za zabavo, dokler avto ni popolnoma uničen. Nihče ni govoril o ljudeh, le o težavah. V trgovini, kjer sem delala, se je ob vstopu skupine aboriginskih otrok ozračje zgostilo. Nismo jih gledali kot na potencialne stranke, temveč kot tatove. Spraševala sem se, ali je vse res tako, kot si predstavljamo. V Avstralijo sem prišla brez dobrega poznavanja zgodovine, vedela sem le nekaj drobcev zgodbe. Preganjanja, kolonizacija, potisnjenost ob rob družbe.

Številni starejši prebivalci so odrasli na živinorejskih farmah ali v misijonskih ustanovah, ločeni od svojih družin. FOTO: Amalia Felicijan

Ure daleč od najbližjega mesta

Sprejela sem izziv, da se podam v osrčje puščave in vidim, od kod izhajajo vsi ti stereotipi. Letalskih povezav v tako odmaknjene dele Avstralije ni. Čakala me je dolga pot, iskanje po spletu v želji natančneje ugotoviti, kam grem, je bilo neuspešno. Ljudje so imeli mnenja, ne opisov. Čutila sem napetost in strah. Bom kot belka, ki govori angleščino s čudnim naglasom, ki potrebuje nekaj trenutkov, da najde ustrezno besedo, sploh sprejeta?

Najbližje večje mesto z letališčem je od skupnosti, h kateri sem se odpravila, oddaljeno šest ur vožnje. V zadnji uri vožnje po tej dolgočasni ravnini se cesta odcepi in pot nadaljujemo po peščeni stezi, polni luž in blata, ki so posledica nedavne sezone dežja in poplav. Vožnja čez reko, po mehkem pesku, kjer imam le kratek trenutek, da se odločim – čez lužo ali okoli nje, v obeh primerih lahko obtičim. Kasneje sem slišala nešteto zgodb in tudi pomagala pri predrtih zračnicah, nasedlih avtih in pokvarjenih motorjih ter prinašala gorivo ljudem, ki so obtičali praznih rezervoarjev sredi puščave.

V deževnem obdobju, ko so poti neprevozne, so naselja lahko povsem odrezana od sveta. FOTO: Amalia Felicijan

Zdaj sem tu, v osrčju Avstralije, obdana s stotinami kilometrov rdečega peska. Fitzroy Crossing, najbližje večje naselje, ki spominja na večjo slovensko vas s trgovino, pošto in bencinsko črpalko, je oddaljeno dve uri vožnje. V času zime, ko se vlaga in vročina poležeta, postane postajališče za turiste in avstralske nomade, ki z avtodomi, prikolicami in predelanimi vozili potujejo po avstralskem Outbacku, odročni, prazni, skoraj neposeljeni pokrajini, ki prekriva velik del celine.

V novem svetu

V Fitzroy Crossing se odpravim približno enkrat tedensko, po pošto in zalogo za trgovino. Vračam se, še preden se začne temniti, z avtom, ki je do vrha naložen s škatlami suhih dobrin in hladilnimi skrinjami zelenjave in mesa. Pot je dolga, prašna in zahteva nenehno pozornost. Poleg goveda, ki se pase po travnati divjini, so v promet vključeni tudi kenguruji, ki zavzeto skačejo pod avtomobilske gume. Na poti je več strug, ki se v sezoni dežja napolnijo z vodo in postanejo deroče reke. Kar je bila še pred nekaj dnevi ravninska puščava, postane močvirje, ki skupnost popolnoma odreže od sveta.

Zato je deževno obdobje dogodek, na katerega se skupnost pripravlja vse leto. V trgovinici, kjer delam, moramo imeti dovolj zaloge, da preživimo nekaj tednov brez nove dobave. Ko se prvič sprehodim med policami, sem presenečena nad naborom. Na policah najdem vse od osnovnih živil do razkošja – širok izbor sladoledov, ostrig in azijskih jedi. Na voljo sta tudi sveže sadje in zelenjava, hladilnik pa je namenjen predvsem gaziranim pijačam in čokoladam. Nekateri izdelki imajo dvakrat, trikrat višjo ceno kot v običajni trgovini in začne me skrbeti, da bo velik del moje plače šel v tedenski nakup hrane.

Aboriginska skupnost ima približno 40 hiš, zdravniško oskrbo ima na voljo enkrat tedensko. FOTO: Amalia Felicijan

V skupnosti so poleg 40 hiš še trgovina, šola in majhen zdravstveni dom, ki se odpre enkrat tedensko, ko v skupnost priletijo zdravniki. Prišla sem v nov svet. Vsak dan odkrivam nove stvari in medtem poskušam opraviti goro nalog, ki se pojavijo sproti. Vse mi je tuje, nepredvidljivo, sodelavci pa mi pravijo, da sem naletela na eno izmed bolj urejenih in mirnih skupnosti. Počasi si zapomnim okrog sto novih obrazov; številka se nenehno spreminja, saj so domorodci navajeni selitev iz ene skupnosti v drugo. V hišah živi vsa družina, dnevna soba enega je dnevna soba vseh. Naletela sem celo na hišo, v kateri so spalnico odstopili kenguruju, vsa družina pa se je stiskala v dnevni sobi. Niso navezani na stvari, urejenost okolice jim ne pomeni veliko. Še vedno so navajeni življenja v puščavi in svobode, v kakršni so živeli pred stoletji.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (2/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.