Na Šikoku sem z avtobusom iz Osake prispel že nekaj dni prej, a sem bil začetek romanja prisiljen prestaviti zaradi tajfuna, ki je pustošil po sosednjem Kjušuju in v milejši obliki prečkal tudi Šikoku. V tem času je javni promet miroval in marsikateri most je bil neprehoden. Po treh dneh vedrenja z romarji z vsega sveta v hostlu v Tokušimi je bratovščina tajfuna, kot nas je v slogu Gospodarja prstanov poimenoval eden od sotrpinov, razpadla in šli smo vsak svojo pot.

Začetek romanja sem bil prisiljen prestaviti zaradi tajfuna.

Duhovno prebujenje

Rjozen-dži je prvi v nizu 88 budističnih templjev, povezanih v romanje po Šikokuju, znanem tudi kot Ohenro. »Henro michi« ali 'romarska pot' se vije od templja do templja čez doline in hribe, skozi mesta in vasi, ob morju in rekah. Po 1137 kilometrih »henro«, 'romar', v smeri urinega kazalca obkroži otok in se vrne nazaj na izhodišče – k templju številka 1.

Ko sem po krajšem sprehodu od železniške postaje prispel do velikih lesenih vrat, ki stražijo vhod v Rjozen-dži, sem najprej zavil v tempeljsko trgovinico. Seznam romarskih oblačil in pripomočkov je bil dolg, a sem se zadovoljil z osnovnim: širokim klobukom, snežno belo majico, pohodno palico s kraguljčkom in romarsko knjigo. Tako opremljen sem vzel pot pod noge. Za prvi dan sem si zadal, da prehodim 20 kilometrov in obiščem sedem templjev. Prvi trije so v predmestju, nato pa sem končno zapustil mestne ulice in se po gozdni poti podal proti naslednjemu templju, ki leži na pobočju hriba. Ko sem prestopil njegov prag, me je obdal vonj kadila, ki me je spremljal, dokler se nisem odpravil naprej. Počasi sem se sprehodil skozi tempeljski kompleks; moji čuti so bili obenem izostreni, saj me je zanimal vsak kamenček na poti, in sproščeni, saj sem se v tej oazi miru želel naužiti spokojnosti, ki je med hojo nisem bil deležen. Odložil sem nahrbtnik in sedel na klopco v senci mogočnega drevesa ter opazoval romarje, ki so vsak po svoje doživljali svečanost tega trenutka.

Čudoviti Kongofuku-dži, tempelj številka 38, ki sameva na najjužnejši točki otoka, rtu Ašizuri. FOTO: Luka Finžgar

Bilo je pozno popoldne in bližal sem se prenočišču. V neznosni vročini – prvo polovico romanja so temperature segale do 35 stopinj Celzija ob 90-odstotni vlažnosti – je znoj curljal z mene in vesel sem bil, da sem na glavi nosil širok romarski klobuk, ki mi je pred soncem zakril obraz in vrat. Hodil sem po pločniku ob cesti, ko se je ob meni ustavil avto. Skozi odprto okno se je zarežal Japonec srednjih let in mi podal ledeno mrzlo plastenko vode. »Arigato!« je bilo vse, kar mi je uspelo izdaviti, preden mi je pomahal in se odpeljal naprej. Tako sem izvedel, kaj pomeni osettai – običaj podarjanja darilc romarjem. S klobukom, belo majico (moja je bila take barve le prvih nekaj dni) in zvončkljajočo palico v roki so romarji prepoznavni že na daleč, in navada domačinov je, da jim podarjajo malenkosti, ki vsaj malo olajšajo naporne romarske dni. V naslednjih dneh in tednih sem dobival vse od bombonov, prigrizkov, pijač in sadja, pa do denarja in celotnih obrokov. Kakršno koli darilo je grozno nevljudno zavrniti; dovoljeno je odkloniti le prevoz, če si odločen celo pot prehoditi, in alkohol. Lahko si predstavljate, da je bil moj korak preostanek poti tistega prvega dne precej lažji.

Tretjega dne me je ob pol petih budilka zbudila ob vznožju prvega pravega vzpona. Glavni razlog za tako zgodnje vstajanje je bil, da sem začel hoditi najkasneje ob šestih in se tako vsaj za nekaj ur izognil hudi vročini. Še bolj kot to pa sem imel v mislih, da me je čakalo 20 kilometrov in 1200 višinskih metrov gozdnih poti. Vzpon do templja številka 12 je prvi »nanšo«, 'nevaren del poti', ki naj bi predstavljal prevelik zalogaj za romarje nečistega srca. Takih odsekov je na romanju šest.

Moj najljubši del romarskega dneva je bilo zgodnje jutro.

Moj najljubši del romarskega dneva je bilo zgodnje jutro. Vzpenjal sem se skozi gosto poraščen gozd, ki so ga obdajale meglice vlažnega japonskega ozračja. S palico sem s poti odstiral pajčevine, vidne le zaradi jutranje rose – jasen znak, da sem bil tistega dne prvi henro, ki je stopal po tej poti. Ob poti so me pozdravljali kipci gologlavega Džiza, dobrovoljnega bodisatve, ki varuje pohodnike, in kamnite lanterne, obrasle z mahom. Na trdna tla so me postavljali grobovi henrov, ki so na tem pobočju naredili svoj zadnji korak.

Po kamnitih stopnicah sem se povzpel do impozantnih lesenih tempeljskih vrat, ki pa so se zdela majhna v primerjavi z orjaškimi cedrami, ki so jih obdajale. Vstopil sem v tempeljski kompleks Šosan-dži, kar pomeni 'tempelj goreče gore', saj naj bi tam v davnih časih prebival zmaj. Čez široko dvorišče sem se sprehodil do templja, ki se je razprostiral po pobočju nad mano. Vrhovi okoliških hribov so se skrivali v megli in v meni vzbujali občutke mističnosti in nedoumljivosti. Pod nogami so mi škrtali kamenčki, jaz pa sem zrl navzgor v umetelno izrezljane detajle tempeljskih zgradb.

Povsod zanimiva romarska pot se tu od riževih polj poda v gozd. FOTO: Luka Finžgar

Na vprašanje, kateri je njihov najljubši tempelj z romanja, bi verjetno večina romarjev odgovorila, da eden izmed gorskih templjev. Naj bo to tempelj 12, kjer je henro prvič na pravi preizkušnji, ali čudoviti tempelj 21, do katerega pelje najdaljša gondola zahodne Japonske (sam sem se do njega seveda povzpel peš). Nemara je to spektakularni tempelj 45 (kot vidite, henri o romanju razmišljamo predvsem v številkah templjev), ki je delno vklesan v skalo, ali pa številka 71, ki je nenavadno navpičen in po katerem se premikaš skoraj izključno po stopnicah. Na romanju je malo občutkov boljših od tistega, ko si po celodnevnem vzponu nagrajen s pravljičnim templjem, ovitim v meglice, in lepim razgledom.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (2/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.