Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Alenka Duh: »Bolnika pokličem po imenu«

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 25. 12. 2021 / 05:30
Oznake: Koronavirus, Zdravje
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 23.12.2021 / 10:07
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Alenka Duh: »Bolnika pokličem po imenu«

Alenka Duh: »Bolnika pokličem po imenu«
Medicinska sestra, ki je med hudo bolnimi v soboški bolnišnici tudi med božičnimi prazniki. FOTO: Bojan Verbič
»Kako zastrašujoče je gledati iz bolnišnice sobe, ko se boriš za življenje človeka, virus mu razjeda pljuča, demonstracije in transparente z napisi: Covid je izmišljotina. Ljudje kričijo proti oblasti, ker na stojnicah ne dobijo »kuhančka«, v bolnišnicah pa bolniki hlastajo za zrakom. A če jih vsi zapustijo, tudi če so kamere večino časa usmerjene na podivjano in vsega sito množico brez mask, mi bolnikov ne bomo zapustili,« pravi Alenka Duh.

Prekmurka je s poklicem medicinske sestre tako rekoč »zrasla«. Njena mama je bila sestra na pediatričnem oddelku soboške bolnišnice. Diplomirana medicinska sestra na internističnem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota z večmesečno izkušnjo dela na covidnem oddelku je z bolniki tudi v prazničnih božičnih dneh.

Maska ne zakrije nasmeha

Da bo kdaj doživela »pekel« epidemije, si ni predstavljala niti v morečih sanjah: »V času šolanja te ne pripravijo na take razmere, v učbenikih in študijskih knjigah tega poglavja ni. Kaj podobnega smo videli le v fantastičnih filmih.« Že skoraj tri desetletja skrbi za najbolj bolne na internističnem oddelku, pri delu se vsak dan srečuje s trpljenjem, bolečinami, smrtjo, a česa »tako grozljivega, kot doživljamo skoraj dve leti po izbruhu bolezni covid 19, tudi starejše kolegice ne pomnijo. Že bolezen je huda, a morda najhuje pri bolezni je, da ob bolnikih ni svojcev, v bolečinah so izolirani od sveta. Ni ljubljenega človeka, ki bi ga prijel za roko, pobožal, mu dal kozarec čaja, poravnal rjuho …«

V času šolanja te ne pripravijo na take razmere, v učbenikih in študijskih knjigah tega poglavja ni.

Prav zato imajo medicinske sestre v tem času še posebno pomembno mesto v bolnikovem življenju, pa naj bo v covidnih ali t. i. belih oddelkih. »V vsej bolnišnici veljajo strogi ukrepi. Tudi k bolnikom, ki niso okuženi, prihajamo zaščiteni, v maskah, z rokavicami, in tudi v zaščitni opremi moramo bolnikom pokazati, da smo jim blizu, da bomo poskrbeli zanje,« pravi Alenka Duh: »Maska ne more zakriti nasmeha, dotik z rokavicami ne zmanjša bližine. Zame bolnik nikoli ni samo številka, vsakega in vsakič, ko pristopim, pokličem z imenom osebno. To ustvari med nami domačnost, odnos.«

Maska ne more zakriti nasmeha, dotik z rokavicami ne zmanjša bližine.

Molitveno zaledje je blagoslov

Medicinska sestra je običajno bolnikova vez z zunanjim svetom: priskrbijo jim telefon ali drugo napravo, da se lahko s svojci tudi vidijo. »Poseben pomen ima duhovna oskrba, tudi v najhujšem valu epidemije so k nam prihajali katoliški in evangeličanski duhovniki: pogovor, spoved, obhajilo, zakrament bolniškega maziljenja, kar je bolnik oziroma svojci želel.« Še danes se spomnijo v soboški bolnišnici lanskega božičnega večera, ko je kapucin br. Jurij Štravs na covidnem oddelku skupaj z bolniki in zaposlenimi zapel Poslušajte vsi ljudje, in drugih podobnih dogodkov. »Duhovnik prinese v bolnišnico posebno upanje,« pravi Alenka Duh, ki ima tudi v svojem bližnjem sorodstvu duhovnika salezijanca: »Vedno mi je lepo, ko »stric« ali pa moj oče, tudi zelo veren, rečeta, da molita zame, za nas. Molitveno zaledje je blagoslov.«

Daljšo osebno zgodbo o požrtvovalnem delu medicinske sestre Alenke Duh lahko preberete v božični številki tednika Družina (51-52/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh