»Če si upamo sanjati, lahko sanje tudi uresničimo!« Geslo bolnišnice v Clevelandu, kjer je med drugim nabirala znanje in izkušnje, najbolje ponazori tudi njeno življenjsko pot. V Ljubljani je ob medicini študirala še biologijo, v Švici medicinski menedžment. S kardiologijo se je seznanila pri prof. Reneju Favaloru v Argentini, s transplantacijo srca in inovativnimi posegi na srcu tudi v ZDA. Z znanjem in izkušnjami, z dragocenimi poznanstvi se je vrnila domov in ustanovila Mednarodni center Medicor za zdravljenje bolezni srca in ožilja. V skoraj dvajsetih letih so v ambulantah v Ljubljani, Izoli in Portorožu pregledali že več kot 150 tisoč bolnikov in naredili blizu 40 tisoč operativnih posegov na srcu in ožilju v Ustanovi CM Medicor Slovenija.

Doktor Zorčeva, petek popoldne je, pred vašo ambulanto pa še kar čakalna vrsta. V koliko src ste pogledali v tem tednu?

Ne štejem, številke niso pomembne. Pomemben je vsak bolnik. Res pa je, da je dela veliko, bolezni kardiovaskularnega sistema napredujejo, kar je tudi posledica prebolelosti virusa. V naših ambulantah opažamo, da je virus pustil tragične posledice na zdravju ljudi. Ne samo tistim, ki so se zdravili v bolnišnici; mnogi so lahko preboleli infekcijo asimptomatsko, sedaj pa opažamo porast koronarne bolezni, obolenje srčne mišice, motnje srčnega sistema ... »Kovid« je zahrbtna bolezen, patološke spremembe se ne kažejo le na pljučih, ampak tudi na srcu, malih krvnih žilah, posledično na možganih. Opažamo psihične spremembe pri mnogih ljudeh, slabšo koncentracijo, stres ... Vse to povzroča napredovanje in drastično poslabšanje tudi koronarne bolezni. Čakalne vrste so daljše, naše delo pa vedno bolj zapleteno in težko. Pred epidemijo tako polnih čakalnic ni bilo. Poleg porasta bolezni je tudi res, da se zdravniki z bolnikom zadržimo še dlje, pacienti potrebujejo pogovor, kar zahteva čas. Zdravniki nismo stroji in v postavljanju diagnoze ne gledamo na uro.

Čakalne vrste so daljše, naše delo pa vedno bolj zapleteno in težko. (dr. Metka Zorc)

Sploh pri vas, ki ste znani po osebnem pristopu k bolniku …

V naših ambulantah izvajamo integralno zdravljenje, pregledamo človeka kot celoto. To je bila moja vizija, ko sem ustanavljala medicinski center. Zdraviti le srce in ne pogledati drugih organov je v nasprotju z etiko medicinske znanosti. To je učil že stric mojega očeta dr. Igor Tavčar, postavljal je temelje ljubljanske Medicinske fakultete. Razočaran je bil, da se je medicina vedno bolj parcelirala na posamezne »organe«. Osebni in celostni odnos do bolnika je pomemben, na ta način – pa tudi z desetim čutom za bolezen, ki mi je bil podarjen –­ sem odkrila že marsikatero bolezen, morda maligne procese, ki niso bili povezani s srcem, s takim pristopom smo rešili že mnogo življenj.

Specializacijo s področja kardiologije je opravljala na Kliniki v Clevelandu, doktorirala je na ljubljanski Medicinski fakulteti. FOTO: Tatjana Splichal

Torej ne gre zgolj za »tehnični pregled«?

Nikoli! Seveda je strokovno znanje pomembno, brez tega ni medicine, ni napredka. Poleg znanja je pomembno sodelovanje med zdravniki, v medicini uspeh zdravljenja nikoli ni odvisen samo od ene osebe, in brez sodelovanja v ekipi ni uspeha pri zdravljenju. »Kvaliteta gre skozi prijateljstvo,« me je učil švicarski profesor Hahn. Nihče ne sme sebe postavljati nad vse, kot da je bog in ve vse. Morda ve kdo drug več. Ego je kar problem v zdravniških vrstah in je velika škoda za bolnika. V Medicorju gradimo na zaupanju, poslušanju, na izmenjavi znanja in mišljenj; seveda, ne strinjamo se vedno in v vsem, a ko pride do različnih mnenj, se pogovorimo, vedno pa imamo pred seboj dobro bolnika.

Kaj pa zaupanje med bolnikom in zdravnikom?

Bistveno je, ključnega pomena. Neredko se zgodi, da bolniki pridejo s »svojo diagnozo«, o tem so prebrali na internetu. Ali pa pridejo z vrsto izvidov, begali so sem in tja, delali preiskave, za katere so drago plačali. Vložiti moram še toliko več časa in moči, da jih prepričam, kakšno je v resnici njihovo zdravstveno stanje. Če mi zaupajo, če se držijo navodil, je uspeh zavidljiv.

 Metka Zorc je redna profesorica Medicinske fakultete v Ljubljani. Od marca leta 2014 je redna članica Evropske akademije znanosti in umetnosti. FOTO: Tatjana Splichal.

Rutine, kot kaže, ne poznate. Vas to izčrpava?

Nasprotno, to me polni! Bog ne daj, da bi človeka, ki bolan in v stiski sedi pred menoj, obravnavala rutinsko. Ta beseda je pri nas prepovedana. Vsaka pravilno postavljena diagnoza, uspešna operacija, okrevanje, vrnitev človeka v normalno življenje … to me polni. To mi daje moč, pravzaprav je to smisel mojega dela in mojega življenja.

Nihče ne sme sebe postavljati nad vse, kot da je bog in ve vse. (dr. Metka Zorc)

In če se zgodi najhujše? …

Kaj dr. Metka Zorc meni o vprašanju evtanazije, ki se v teh dneh spet odpira pri nas? Zakaj tako rekoč na vsakem predavanju ali intervjuju omeni ime nadškofa Šuštarja in zakaj ga je v zadnjih letih življenja obiskala vsak večer? Vprašali smo jo, kaj jo je gnalo, da je po desetletjih dela v javnem zdravstvu in izpopolnjevanju na področju srčne kirurgije v ZDA, Argentini, v Švici in drugod ustanovila zasebni medicinski center in kaj v Medicorju delajo drugače, da je njihova uspešnost nadpovprečna? Kako je spoznala papeža Frančiška, saj je morda edina Slovenka, nepolitičarka, ki jo je papež sprejel v zasebno avdienco … Vprašali smo jo, kako zdravi so slovenski duhovniki, saj že desetletja prihajajo v njene ambulante na preglede, zakaj je po njenem še posebej pomembno, da duhovniki skrbijo za svoje zdravje? Povprašali pa smo jo tudi, kako združuje kardiologijo z modo in umetnostjo …

Leta 2007 je bila izbrana za Slovenko leta, leta 2014 pa za Specialistko leta. FOTO: Tatjana Splichal

Celoten intervju z dr. Metko Zorc je objavljen v tedniku Družina (44/2021).