Alenka Puhar: »Bila je pred časom«
Alenka Puhar: »Bila je pred časom«
Že pogled po polni dvorani Slovenske matice je razodeval, da je bila akademija posvečena osebnosti, ki jo cenijo mnogi upravičeno cenjeni ljudje. Dogodek je bil res nekakšna (če uporabimo naslov znamenitega dela Heinricha Bölla, ki ga je tudi Alenka Puhar nekoč delno uporabila za naslov biografskega dela o Miri Mihelič, ženi svojega očeta Franca Miheliča) »skupinska slika z gospo«. In besede nastopajočih so zarisale nekaj pomenljivih detajlov na portret te gospe, ki ima nenadomestljivo mesto v slovenski publicistiki zadnjih skoraj šest desetletij.
A najprej za osnovno portretno skico vsaj nekaj »grobih« biografskih potez, kot so bile navedene tudi na vabilu na akademijo. Alenka Puhar se je rodila v Beli krajini ob koncu druge svetovne vojne mami Heleni Puhar in očetu slikarju Francetu Miheliču. Rasla je v družini Helene Puhar in Egona Tomca, ki sta imela z združenimi močmi pet otrok. Obiskovala je Klasično gimnazijo v Ljubljani, na Filozofski fakulteti študirala primerjalno književnost in angleščino ter diplomirala iz anglistike, končno pa se navdušila nad psihozgodovino. Kot prevajalka je zaslužna za prevod Orwellove črne utopije 1984 (prva izdaja leta 1967). Napisala je knjigo Prvotno besedilo življenja, v kateri se je posvetila zgodovini otroštva na Slovenskem v 19. stoletju. Leta 2004 je uredila in objavila spomine Angele Vode v knjigi z naslovom Skriti spomin Angele Vode, ki je bila tudi ekranizirana v dokumentarnem filmu režiserke Maje Weiss. Je avtorica številnih člankov in strokovnih razprav (njena osebna bibliografija beleži več kot 750 enot), v katerih razkriva »temno stran meseca« slovenske zgodovine in spoštovanja človekovih pravic.
Dr. Ignacija Fridl Jarc. FOTO: Bogomir Štefanič
Pomenljivo je bilo, da je prav Slovenska matica ponudila prostor za poklon tej izjemni ženski – s sten matičine osrednje dvorane namreč obiskovalce »opazujejo« sami častitljivi možje, velika imena slovenstva, brez ene same »druge polovice«. Na to dejstvo je spomnila soprirediteljica dogodka, tajnica in urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc. A s pomembnim dostavkom, da njenih besede nikakor ne velja razumeti »v slogu vseprežemajočega feminizma, ki poskuša z udarci predpisov in pamfletov, uzakonjenjem negližejev in vložkov tudi za moške vcepiti v naše glade prepričanje, da smo končno dosegli enakopravnost žensk. Nasprotno, poudariti želim, da se danes klanjamo ženski kot nosilki principa ljubezni, ženski, ki tako neizmerno spoštuje voljo do življenja in biti slehernega posameznika, ne glede na njegovo generacijsko ali politično pripadnost, njegovo prepričanje ali spol, da postaja ona sama glas vseh tistih, ki jih je bila pravica do dostojnega žitja in bitja odvzeta, ki jim je bila odvzeta pravica do govoriti in ustvarjati zgolj in samo zato, ker so se ponižno uklonili volji do moči ali bili kaznovani zgolj in samo zato, ker so verjeli, da je resnico, kakor so jo doživeli, treba vendarle pričevati.«
Alenka Puhar je bila s svojim izjemnim publicističnim opusom prav to, glas pozabljenih, zamolčanih, ranjenih: otrok, žensk, političnih obsojencev, cenzuriranih piscev … – in tako je, kot je dejala dr. Ignacija Fridl Jarc, tudi »klic k razumni, pravični presoji vseh tistih, ki so se jim godile krivice; je naš spomin na zablode ideologij; je naš opomin zoper pišmevuhovsko vseenost, zoper udobno zaslepljenost in zavestno slabovidnost družbenih anomalij; je tista, ki v slovenski družbi, do skrajnosti raz-sprti med zločinom in kaznijo, poskuša verjeti v resnico in jo vztrajno iskati, in tista, ki v kocbekovski razpetosti med strahom in pogumom ne glede na preteče sodne posledice izbira pogum«.
Dr. Dimitrij Rupel. FOTO: Bogomir Štefanič
Ta pogum pa je temeljil na njeni obveščenosti. Alenka Puhar je bila namreč, kot je dejal njen sopotnik v disidentstvu dr. Dimitrij Rupel, velik del življenja ena najbolj informiranih novinark in urednic, kar še posebno velja za njeno pisanje in urejanje pri ljubljanskem Delu. Žal pa je po Ruplovih besedah »poslanstvo, ki sta ga Delo in Alenka Puhar opravljala v korist resnicoljubnega pisanja pred osamosvojitvijo, v novejšem času usodno pešalo, dokler se nista resnica, ki jo spoštuje Puharjeva, in poročanje Dela preprosto razšla. Naša jubilantka se je opredelila za pravo stran zgodovine.«
Mag. Igor Omerza. FOTO: Bogomir Štefanič
A s to svojo opredelitvijo je predstavljala grožnjo za prejšnji nedemokratični sistem. In zato je bila tarča udbovskega zalezovanja. Raziskovalec arhivov mag. Igor Omerza je ponudil na ogled ta ovaduški »negativ«, v katerem dobi Alenka Puhar (zelo verjetno zaradi svojega dela pri Sobotni prilogi Dela) kodno ime Priloga. Prvič se v udbovskem dokumentu pojavi januarja 1980, dober teden potem, ko so Titu amputirali nogo, Alenko Puhar pa omenjajo kot tisto novinarko, ki v tedanjih okoliščinah o vseh pomembnih dogodkih seznanja ljudi, kot je njen brat Gregor Tomc, ki namerava povezati razne opozicijske skupine, emigracijo, tudi nekatere struje v partiji in socialistični zvezi.
Pomenljiv pa je opis Alenka Puhar v obsežnem udbovskem poročilu pred dobrimi štiridesetimi leti, v katerem je navedeno: »Kot osrednja osebnost v strukturi meščanske desnice se je v letu 1984 uveljavila Alenka Puhar, ki je izstopala tudi zaradi svoje agresivnosti in sovražnosti.« In v čem je bila ta njena »sovražnost«? Da se je zavzemala za ukinitev smrtne kazni; da je bila pobudnica in gonilna sila skoraj vseh solidarnostnih akcij za zaščito človekovih pravic denimo tistih, ki so jih v Beogradu preganjali kot pripadnike »meščanske desnice«; da je nastopala na raznih tribunah in simpozijih; da je postala članica uredniškega odbora Nove revije; da je popularizirala Orwellovo knjigo 1984, ki jo je tudi prevedla … V očeh režima so bile torej kot »agresivnost« in »sovražnost« označene njene demokratične vrline, ki jim vedno in v vsakih okoliščinah ostaja zvesta.
Nela Malečkar. FOTO: Bogomir Štefanič
Iz te zvestobe raste njen izjemen opus. V njem je tudi mnogo unikatnih in prelomnih knjig, v katerih je, kot je dejala njena prijateljica in urednica Nela Malečkar, vedno znova presenečala: z novimi informacijami ali pa z novo perspektivo in interpretacijo posamezne teme ali osebnosti, ki jo je želela rešiti pozabe, pa naj bodo to Mira Mihelič, Angela Vode, Izidor Cankar … Biografski album o slednjem je naslovila Izidor Cankar: Mojster dobro zasukanih stavkov. A prav ta oznaka velja, kot je dejala urednica pri Mladinski knjigi, zanjo: »Alenka je mojstrica dobro zasukanih stavkov in zna z njimi tisoč koščkov povezati v pronicljivo zgodbo.«
Maja Weiss. FOTO: Bogomir Štefanič
Ob eni takih zgodb, tisti o Angeli Vode, se je povezala in spoprijateljila z režiserko Majo Weiss. »A ti veš, da se s tabo družiti ni šala?« je ta Alenki Puhar dejala pred avditorijem v Slovenski matici. V prevodu: druženje z njo ni najbolj varno, sprejemljivo, zaželeno … Alenka je bila vedno in je še danes osebnost, ki gre proti toku in zato za mnoge moteča, pri nekaterih celo osovražena. A si tega, kot je dejala odlična režiserka, ne zasluži, saj je njeno delo »iskreno, dobronamerno in družbeno neizmerno koristno«. Ob tem je o slavljenki še dejala, da po njenem mnenju »ne pripada nobenemu polu in si je nihče ne more lastiti«.
Če si na tem mestu tudi pisec teh vrstic (kot dolgoletni urednik priloge Slovenski čas, s katero je pogosto sodelovala) dovoli drobno pripombo: morda pa bi si jo morali lastiti vsi v slovenski družbi ne glede na različne nazore, kajti tako bi si lahko »prilastili« tudi njene številne odlike, ki bi nam omogočile polno življenje v pluralni demokraciji, v kateri bi glavno besedo imel (duhovito ubeseden) argument. In teh nam bo, kot je obljubila na akademiji v Slovenski matici, Alenka Puhar tudi vnaprej podarjala v obilni meri.
Zahvala slavljenke za akademijo in dobre želje. FOTO: Bogomir Štefanič
In kako jubilantko vidi dr. Željko Oset, zgodovinar, nekdanji direktor ukinjenega Muzeja slovenske osamosvojitve, sicer pa soprireditelj akademije na Slovenski matici? »Alenka Puhar (1945) je slovenska novinarka, publicistka, prevajalka ter zelo prodorna in kritična raziskovalka, katero delo je pogosto citirano tudi v zgodovinopisnih delih. Puharjeva je znana po svojih kritičnih pogledih na družbene strukture, zgodovinsko dediščino in politične tabuje, ki so zaznamovali slovenski prostor. Njen največji doprinos (za področje zgodovinopisja in širše) je odpiranje novih tematskih vprašanj, ki so sčasoma postala mainstream v slovenskem prostoru, skratka, bila je pred časom. Na to nesporno vpliva njena mednarodna omreženost (med drugim tudi zaradi študija v New Yorku in s pozornim študijem revije New Yorker Magazine), intelektualna integriteta, torej je brez zadržkov razmišljujoča osebnost svetovnega formata, a s pretanjenim moralnim kompasom do spregledanih, pozabljenih in odrinjenih.«
Prispevek je bil v skrajšani obliki najprej objavljen v 9. številki tednika Družina.



