Alenka Puhar z dosedanjim urednikom Slovenskega časa Bogomirjem Štefaničem. FOTO: Siniša Kanižaj

Pogovor z Alenko Puhar, publicistko, prevajalko in raziskovalko:

»Križec je bil takrat še nekaj samoumevnega«

V mojih očeh se prava dama ne kaže z obleko, premoženjem ali položajem, ampak v tem, kako spozna in pelje svojo družbeno vlogo. Voda, s katero dama streže, je vedno sveža in bistra, ker jo zajema pri izviru, čeprav bi mnogi raje pili ustekleničeno ali sladkano.

Ena redkih pravih dam na prizorišču polpreteklosti in sedanjosti je zame publicistka, prevajalka in raziskovalka Alenka Puhar. Čeprav so njena leta zrela za počitek, še vedno neutrudno bere, študira, opazuje, piše; razgalja sprenevedanja, laži, pritlehnosti, in je zmožna materinske modrosti celo v odnosu do predrznih otrok. Če jih dobi po levem licu, desnega sicer ne nastavlja, vendar klofut ne vrača.

V čast mi je, da sem lahko pripravila pogovor z njo. Začeli sva seveda tam, kjer se vse začne.

Pogovor je bil objavljen leta 2023 v reviji Božje okolje.

Na spletnem portalu Kamra sem našla fotografijo vaše mame z novorojeno deklico v naročju, posneto v Italiji, kamor so vaju z osvobojenega ozemlja v Beli krajini prepeljali zavezniki.

Nisem vedela, da je fotografija objavljena v tej zbirki; hvala za opozorilo, me veseli. Muzeju novejše zgodovine Slovenije sem nekoč pokazala svoje albume, posneli so vse partizanske fotografije. Res je, rodila sem se partizanki v Črnomlju, februarja 1945, ko je bilo jasno, da se bliža konec vojne in da bodo z juga prodirale mogočne vojske, poleg nemške še ustaši in četniki, zato so partizani z angleškimi zavezniki organizirali evakuacijo. Veliko civilistov so prepeljali v Dalmacijo, nekatere pa v bolnice v južni Italiji okrog Barija. Moja mama z mano je prišla v porodnišnico v Gravini. Z ganotjem lahko povem, da ima velike zasluge za njeno ustanovitev Lindsay Rogers, ki si je v Rogu ogledal majhno porodnišnico Božene Grosman in bil očaran, zato se je zavzel za takšno partizansko ustanovo še v Italiji. Rogers torej ni bil samo kirurg, ampak je poskrbel tudi za tuberkulozne bolnike in matere. To je eden izmed čustvenih razlogov, zakaj sem se začela ukvarjati z njim. Ko sva z mamo prispeli v Gravino, sem bila stara dva tedna.

Kako so vaju prepeljali?

Z ameriškim letalom Douglas, kar je bil v mojem otroštvu zelo nenavaden podatek. Nihče drug od mojih vrstnikov se ni mogel pohvaliti s tem, da se je že peljal z letalom.

Alenka Puhar v pogovoru s sodelavcema Slovenskega časa: na levi dr. Željko Oset in na desni dr. Ivan Čuk. FOTO: Siniša Kanižaj

Vaša starša sta bila partizana. Mama Helena Puhar, oče France Mihelič. Po vojni se nista poročila.

Mislim, da sem »ljubezenski spodrsljaj«, a zaradi tega se nisem nikoli čutila izobčena, saj se je mama kmalu po vojni poročila z Egonom Tomcem. Tudi on je imel otroka, ki ga je njegova mati zapustila, moja pa ga je sprejela. Ta moj brat je leto starejši od mene. Skupaj sta potem v zakonu imela še tri otroke, bili smo za tisti čas posebna družina, s tremi različnimi priimki.

Mama je mlada umrla.

Umrla je, Bog se usmili, stara sedeminštirideset in pol. Jaz sem imela takrat komaj triindvajset let. Nekaj časa nam je bilo res hudo. Eno leto za tem je umrl še oče, Egon Tomc, in ostali smo sami.

Sta imela s krušnim očetom dober odnos?

Ne preveč, bil je zadržan, introvertiran človek, do svojih otrok ni bil kaj dosti bolj odprt. Mama pa je vse to nadoknadila.

Po njej se imenuje šola v Kranju.

Tako je. Osnovna šola Helene Puhar.

Kako pa ste prišli v stik z očetom?

Zelo dolgo sploh nisem, ker se je mama z njim popolnoma razšla, verjetno je bila globoko prizadeta, zato sem stike vzpostavila šele pri šestnajstih letih. Ko sem izpolnjevala vlogo za izdajo osebne izkaznice, se je namreč izkazalo, da moj rojstni list ni veljaven, ker je mama na njem prečrtala datum rojstva. Moja partizanska botra, eden od njiju je bil pesnik Jože Udovič, ki sta me v Črnomlju nesla h krstu, sta namreč povedala napačen datum rojstva. Treba je bilo obnoviti postopek izdaje rojstnega lista, pri čemer je moral oče sodelovati, zato sem ga našla. Njegova družina me je prijazno sprejela, imela sem topel odnos z njim in z njegovo ženo, pisateljico Miro Miheličevo, kar se, upam, razbere iz knjige, ki sem jo napisala o njej: Družinska slika z gospo. Tudi ona je imela pet otrok, štiri s prvim možem in enega z mojim očetom, zato sem vajena kompliciranih družinskih razmerij.

Vi pa imate eno hčer.

Res je. In dva vnuka. Moja hči je že vso svojo delovno dobo v tujini. Delala je najprej za mednarodni Rdeči križ, hodila je po kriznih državah, tako da sem svojo babiško kariero začela v Libanonu, nadaljevala v Gruziji, v Teheranu, v Beogradu, zadnja leta pa hodim v civilizirani Bruselj.

Alenka Puhar v Galeriji Družina ob izidu 50. številke Slovenskega časa. FOTO: Tatjana Splichal

Vaše študijsko obdobje je bilo zaznamovano z mamino smrtjo.

Po tem pretresu, leta 1968, si dolgo nisem opomogla. Živo se spominjam, da so takrat Sovjeti okupirali Češkoslovaško. Bila sem izgubljena, veliko sem igrala pasjanso, ki je nisem ne prej ne pozneje, in brala. Študirala sem primerjalno književnost in angleščino. Že pred mamino smrtjo sem začela prevajati, k čemur me je nagovorila prav Mira, ki je zaslutila, da imam dar za jezik, zato mi je kot urednica žepne zbirke Zenit zaupala prevod Orwellovega romana z naslovom 1984. Miheličeva je imela veliko stika s svetom, brala je zanimivo literaturo in jo po svojih zvezah tudi laže dobila. Kmalu so ji urejanje zbirke vzeli, vendar je nikoli nisem imela možnosti vprašati, kaj točno se je zgodilo.

So bili takrat kaki burni odzivi na Orwella?

Ne, na Orwella presenetljivo nič posebnega.

Vaša pot od tega prevoda do prvega izvirnega knjižnega dela je še dolga.

Res je, usmerila sem se v novinarstvo in prevajanje tujih člankov. Zaposlila sem se sem v uredništvu revije Tovariš, kjer sem začela pisati samostojne prispevke. Delala sem še za Delo, Jano, Telex.

Malo kritična sem bila že kot študentka ... V kritičnost me je napeljalo tudi samo življenje, ki je bilo izrazito drugačno kot na zahodu, manj svobodno, manj zanimivo, bolj revno.

Kdaj ste postali družbeno kritični?

Malo kritična sem bila že kot študentka Dušana Pirjevca, ki je slovel kot angažiran profesor in je v manj konformno mišljenje »zapeljal« veliko svojih študentov. V kritičnost me je napeljalo tudi samo življenje, ki je bilo izrazito drugačno kot na zahodu, manj svobodno, manj zanimivo, bolj revno. Tu so bile številne stvari, na zahodu samoumevne, povsem nemogoče. Poleg tega so imeli razni moji znanci težave, živo se spominjam, da so aretirali Viktorja Blažiča, ki je bil moj kolega na Delu; zelo me je prizadelo, ko so aretirali Draga Jančarja, s katerim sva leta 1974 skupaj prejela novinarsko nagrado Tomšičevega sklada. Okrog mene so se godile hude in grde stvari, človek se je čutil nemočnega. Zato sem začela sodelovati v različnih protestnih akcijah.

Bi morali biti slepi, da ne bi postali kritični?

Hvala za slikovit opis. Silno sem začudena, kako se nekateri še vedno slepijo in povsem zanemarjajo stvarne podatke: o tem, da smo živeli v popolnem gospodarskem razkroju, da smo tihotapili devize in osnovne dobrine, da so ljudje kampirali pred trgovinami z avtomobili, ko je prišla nova pošiljka. To so bila strašna ponižanja.

V tem nenavadnem času pa je vas prevzela psihozgodovina.

Za kar je najbolj zaslužen moj brat Gregor Tomc, ki mi je za rojstni dan, verjetno leta 1978, podaril knjigo The History of Childhood avtorja Lloyda deMausea. Brala sem in nisem mogla nehati, bila sem popolnoma prevzeta, zato sem se začela spraševati, ali bi morda lahko tudi jaz kaj takega napisala. Poiskala sem literaturo, se poglobila in začela. Moja hčerka je bila takrat majhna in ko imaš majhnega otroka, si moraš vsak dan odgovoriti na ducate vprašanj: kaj storiti, kako se odzvati na otrokov jok, zato me je takrat to eksistencialno, v živo zadevalo, predvsem, kako so reševali ta vprašanja nekoč in kakšne so bile posledice njihovih odločitev.

Starša Alenke Puhar sta bila Helena Puhar in France Mihelič. FOTO: Vid Ponikvar

Torej vas je materinstvo nagnilo k temu, da ste se lotili pisanja dela Prvotno besedilo življenja, o zgodovini otroštva na Slovenskem?

Zagotovo. Seveda pa sem imela zanimanje že prej. Nekateri so menili, da nadaljujem mamino delo, kajti ona je bila pedagoška svetovalka in se je službeno srečevala z nesrečnimi družinskimi odnosi. Tako je počasi nastajalo besedilo za knjigo. Najprej sem ga nesla na uredništvo Dela in sprejeli so ga v objavo. Izhajalo je kot podlistek in imelo velik odmev. Ljudje so me ustavljali, nekateri so bili zelo hudi, zlasti zaradi Prežihovega Voranca. Obdelala sem njegovo idealiziranje strašne zgodbe o samorastnikih, ki je mene ujezila že v gimnaziji, saj so nas učili, da je v samorastnikih napoved komunizma. Jaz pa že takrat nisem sprejela teze, da bo iz teh ubogih, zapuščenih otrok zrasel velik rod. Zgodba je seveda ideološka goljufija in bilo je nedopustno, da so jo vcepljali mladim bralcem.

Ali so vas napadli tudi cerkveni krogi? Zelo naravnost namreč v razpravi poveste boleče stvari o strogi, avtoritarni vzgoji, podprti z bogaboječnostjo, in o prisiljevanju v duhovne poklice s čustvenimi pritiski, predvsem mater na sinove?

V Družini so objavili enega ali dva ostra, prizadeta članka. Niso pa me vsi napadli. Spomnim se duhovnika iz Maribora, ki mi je naklonjeno pisal in pozneje, ko je knjiga že izšla, svoj zapis tudi objavil. No, bilo jih je kar nekaj, ki so menili, da so moja spoznanja upoštevanja vredna.

Potem ste šli na izpopolnjevanje v tujino?

Ne, sploh ne, samo na nekaj konferenc, ki jih je organiziral Lloyd deMause. Poslala sem mu svojo knjigo in mu napisala, da je sicer ne bo mogel brati, ker je v slovenščini, a da sem se navdihovala ob njegovem delu; bil je navdušen in me je povabil v Ameriko, kjer sem nastopila z referatom, celo stanovala sem pri njem. Šla sem tudi na nekaj konferenc v Evropi. Vmes sem si z Lloydom dopisovala in zaprosil me je, naj pišem še o otroštvu na Balkanu. Začela sem raziskovati, ampak sem zelo hitro ugotovila, da je bila tam zgodovina otroštva drugačna, še veliko hujša od naše. Opustila sem pisanje o tem, ker sem naletela na očitke o rasizmu, skratka, samo klofute sem dobivala.

Alenka Puhar z eno svojih številnih publikacij, s katerimi odstira prikrito preteklost. FOTO: Ivo Žajdela

Ki jih dobivate še danes, za druge stvari, od svojih rojakov. Najbrž se je to začelo s prelomno izdajo Skritega spomina Angele Vode?

Konec devetdesetih let mi je pisal Janez Spindler, Angelin nečak, ki je živel v Ameriki, in mi najavil, da mi bo nekaj poslal; tudi po telefonu sva se pogovarjala, vendar je bil precej skrivnosten, še vedno se je bal, da mu prisluškujejo, kar je značilno za ljudi, ki so imeli opravka z UDBO in železno zaveso. Bila sem neverjetno vznemirjena, ko sem prejela Angeline zapise, saj so to spomini na komunistične zapore, silna dragocenost! Knjiga je izšla leta 2004 pri Novi reviji, doživela je izjemen sprejem, dvakrat so jo ponatisnili; še vedno me ljudje sprašujejo, kje bi se jo dalo kupiti, saj je to res pretresljiva izpoved ženske, ki je po krivem doživela toliko strašnega, da mene še danes boli srce ob misli nanjo. Tu in tam ji grem svečo prižgat, bila je to izjemna ženska. Takrat, ko je knjiga izšla, sem mislila, da se bo veliko premaknilo, čeprav nekaterih ne premakneš nikoli, ker nočejo ničesar slišati, niti ne berejo, kar na pamet zavrnejo. Prejela pa sem ogromno pohval, čestitk in predvsem hvaležnosti. Kritičnih odzivov je bilo potem več ob filmu kot ob knjigi.

Ko ste izdali novi, pošteni prevod Partizanskega kirurga Lindsaya Rogersa, v katerem ste poudarili kritične odlomke, ki so bili v prejšnji izdaji cenzurirani, so vas nekateri napadli, ne da bi knjigo prebrali.

Celo ponosno so priznali, da je niso, napadli pa so me, kot da je knjiga kužna. Osupljivo je, kaj vse časopisi objavijo, kakšna nevedna, nespodobna pisma. Kako lahko nekdo napiše spis o knjigi, ki je ni prebral, kar celo prizna, in je hkrati ves penast od gneva nad njeno vsebino?!

Pri pisanju se zelo trudim ohranjati gosposki stil. Prizadevam si za višji nivo, se izogibam pregrobim, preveč strupenim besedam.

Angela Vode je bila obsojena v istem procesu kot Boris Furlan.

Tako je in njegova usoda je še hujša, ker je v zaporu neozdravljivo zbolel. Zaradi pred kratkim izdane knjige z naslovom Skozi gosto noč, v kateri objavljam dopisovanje med Furlanom in njegovo hčerko Stašo, ki je živela v Ameriki, pa imam težave. Novodobne težave. Zadirčnost in agresivnost mladih ideologov, ki se vedejo kot naduti mulci in jim ni nič nerodno, da razkazujejo svoje popolno neznanje o stvareh, ki bi morale biti jasne, sta neverjetni. Ob vsem tem se zelo trudim ohranjati gosposki stil. Pri pisanju si prizadevam za višji nivo, se izogibam pregrobim, preveč strupenim besedam. Tudi spremni tekst h knjigi je napisan z veliko mero posluha. Celo najhujši očitki o tem, da sta sinova Borisa Furlana ovajala očeta, sem povedala prizanesljivo, ker vem, da sta bila kot mlada člana partije primorana sprejeti obveznosti, ki jima jih je ta nalagala. Ena od zamer, ki so v družini bruhnile na dan, je povezana z vero. Boris Furlan je bil pred vojno liberalno usmerjen, ni bil klerikalec, kot se reče; družina je spoštovala cerkvene praznike, poroka je bila cerkvena, saj verjetno drugače sploh ni bilo mogoče, otroke so krstili, vendar niso izrazito živeli tega. V zaporu pa je Boris postal globoko veren. Na pogojno svobodo je prispel ravno leta enainpetdeset, ko so v Jugoslaviji močno zaostrili odnos do Cerkve, prekinili stike z Vatikanom in ukinili božič, kar je bilo eno izmed alarmantnih znamenj, da bo država zatirala vero. Ravno v tem času pa je Boris Furlan začel hoditi k spovedi in obredom, kar so doma razumeli kot izzivanje. Ena drobnih zanimivosti je, da sta bila sinova huda, kadar je Staša iz Amerike poslala družini voščila za božič. Verjetno so jima partijski tovariši to očitali.

Ampak tudi vaša mama, ki je bila v vojni partizanka in tudi po vojni lojalna, ima na poročni fotografiji leta 1947 križec na verižici.

To je zanimivo, ampak glejte, od leta 45 do 48 ta odpor komunistične partije do vsega katoliškega še ni bil tako javno zaostren. Križec je bil takrat še nekaj samoumevnega. Mislim pa, da moja mama po vojni ni več hodila v cerkev. Vstopila je v partijo, čeprav je bila prej krščanska socialistka, delovala je s Kocbekom in Trstenjak je bil njen profesor na učiteljišču v Mariboru; v partizanih je bilo javno znano, da je iz tega kroga. Po vojni so jo pregovorili, tako da moja mlajša brata in sestra niso bili krščeni. Jaz pa sem. Med vojno je partija dopuščala obrede, ker je želela pritegniti množice, zato so bili občasno zelo prizanesljivi do verujočih partizanov; organizirali so obiske polnočnic, partizanski zbor se je naučil božične pesmi, poskrbeli so celo za fotografiranje. Zaostrovati se je torej začelo leta 1951. Spomnim se, da je mama pripovedovala, kako mučno je bilo na partijskih sestankih, kadar se je kdo izmed članov cerkveno poročil. Tudi za to so poskrbeli, da so se 24. decembra popoldanski sestanki zavlekli v pozni večer. Zanimivo je, da smo pri nas imeli gospodinjsko pomočnico Marijo, ki je bila zelo verna. Hodila je v cerkev, obhajala praznike, ob petkih nismo jedli mesa. Pri nas je ostala do svoje poroke in pozneje, ko smo bili že odrasli, smo se z njo večkrat pogovarjali o teh stvareh. Povedala nam je, da je v svojem kabinetu pri nas imela razpelo na steni. Ker so takrat hodile po stanovanjih nekakšne komisije, ki so preverjale dovoljenja za bivanje, se je član, ki je videl njeno razpelo, oglasil: »Kaj pa imate vi tegale razbojnika na steni!« Ona pa mu je odgovorila: »Kakšnega razbojnika, razbojnik ste vi!«

Marija me je večkrat peljala s sabo v cerkev, saj mi je bilo všeč petje in igranje na orgle. Naučila sem se veliko pesmi in včasih sem zapela tudi takrat, ko ne bi smela, skupaj z duhovnikom, in to s polnimi pljuči.

Krščanstvo je ob svojem nastanku imelo izjemno pozitivno vlogo tudi pri odnosu do otrok. Za krščansko vero je vsako življenje sveto.

Kakšen pa je vaš odnos do Cerkve danes? Ali ste verni?

Verna sem na zelo nekonvencionalen način. Ne hodim k obredom in ne molim, razen da v svoji notranjosti opravljam nekakšne dialoge s silami, ki vladajo nad nami; skratka, skušam živeti po načelih, ki niso prav daleč od božjih zapovedi. Med mojimi znanci in prijatelji je veliko vernih ljudi. Ugotavljam še, da sem nedvomno kristjanka. In če sem bila v Prvotnem besedilu življenja zelo kritična do vloge Cerkve pri trdi vzgoji otrok, to velja za devetnajsto stoletje, mogoče tudi za osemnajsto, ne pa za vso zgodovino. Krščanstvo je ob svojem nastanku imelo izjemno pozitivno vlogo tudi pri odnosu do otrok. Začelo se je s tem, da so detomor razglasili za smrtni greh, zločin, kajti starogrška in starorimska verovanja so dovoljevala izpostavljanje, ubijanje, neusmiljeno pretepanje in spolne zlorabe otrok. Krščanska vera pa je postavila to na glavo, zanjo je vsako življenje sveto. Mogoče bom kdaj napisala kaj o božiču in jaslicah, ker je v tej tradiciji v središče postavljen novorojenček in poleg njega mož, ki ni oče tega otroka, a je njegov in ženin zaščitnik. Ta posebna situacija pomeni močan vzgojni zagon in zgled.

Spominjam se, da sem se ob popisu prebivalstva hotela izreči za kristjanko, pa se to ni dalo. Morala bi se opredeliti bolj natančno, tako splošno pa ni šlo, niso mi dovolili.

Tudi v ideoloških spopadih ste vedno na naši strani.

Seveda. In sem tudi nasprotnica tega, da se na grobovih pozablja na križe in da se tako malomarno vedemo do izjemne krščanske dediščine, ki je tudi kulturna. Če se vrnem k Borisu Furlanu: globoko razumem, da se je v zaporu spreobrnil. Rada bi poudarila njegovo držo, da je to vsem svojim težavam navkljub javno izkazoval.