Civilnodružbena pobuda Katedrala svobode je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami pripravila dve knjigi pod krovnim naslovom »Soglasje za zgodovinski trenutek«, v katerih pisci (v prvi knjigi) odpirajo širino in problematiko slovenskega družbenega prostora, v drugi knjigi pa ponujajo predloge, kako naj se nova vlada loti reševanja zagatnega stanja, kakršnega je v državi zapustila prejšnja oblast. V Katedrali svobode pa ne ostajajo le na publicistični ravni, temveč začenjajo z javnimi razpravami o temah, ki so jih ugledni pisci odprli v omenjenih knjigah. Prvi posvet je bil v torek, 15. septembra, v prostorih Nove univerze v Ljubljani, med drugimi pa ga je zaznamoval prispevek publicistke Alenke Puhar, ki z njej lastno prodornostjo in paralelami iz preteklosti analizira retoriko ljudi, ki imajo tako pogosto na jeziku glagol »čistiti«. V nadaljevanju prispevek Alenke Puhar objavljamo v celoti.

FOTO: Bogomir Štefanič

Za pest jezičnih opomb

Najbolj slaven ali razvpit stavek, ki v novejšem času spada pod geslo mediji-komuniciranje-demokracija, je verjetno iz oktobra 2023, ko je predsednik vlade Robert Golob gostoval na RTV Slovenija in vehementno poučil novinarko Tanjo Starič:

»In če kdo ve, veste to vi. Tudi na RTV smo se zavezali vsi skupaj, da ga bomo očistili janšizma. In jaz vem, da vi natančno veste, kaj to pomeni.«

Predsednik stranke Svoboda in predsednik vlade je spregovoril o čistki ali čistkah (ne le novinarjev in vodstva RTV, tudi policije, ministrstev, raznih pomembnih teles). Ne vem, ali Tanja Starič natančno ve, kaj to pomeni.

Nekaj razburjenja je bilo okoli dejanj, ki so tej napovedi sledila, tudi o sami »zavezi vseh nas skupaj«, jaz pa bi rada pogledala jezikovno bistvo Golobove retorike. Predsednik stranke Svoboda in predsednik vlade je spregovoril o čistki ali čistkah (ne le novinarjev in vodstva RTV, tudi policije, ministrstev, raznih pomembnih teles). Ne vem, ali Tanja Starič natančno ve, kaj to pomeni. Bom poskusila jaz doumeti, za kaj gre, ker ne verjamem, da vsi natančno vemo, za kaj gre.

Čistiti pomeni odstranjevati umazanijo, nesnago, smeti, odpadke, nerabne stvari, grdobijo – in s tem poskrbeti za urejeno, čedno stanje stvari.

Zanimivo izpeljan sorodni izraz je vojaški – čistiti teren, ki pomeni iskanje in odstranjevanje min, spravljenega ali zapuščenega orožja ter lov na pripadnike nasprotne vojske ali teroristične skupine. V nedavnih balkanskih vojnah se je uveljavil tudi izraz etnično čiščenje.

Če se zazremo v notranji svet, smo pred drugačnim pomenom: Naš organizem se čisti skozi črevo, občasno z bruhanjem. V medicini je uveljavljen izraz čistiti za pospešeno iztrebljanje z odvajalnimi sredstvi.

Glagol čistiti ima sorodnico v samostalniku čistka. V slovenski jezik smo jo uvozili – no, so nam jo uvozili – iz ruščine, kjer je čisto enaka: čistka. Uveljavil jo je Lenin takoj po oktobrski revoluciji ...

Prestopimo v politični svet. Glagol čistiti ima sorodnico v samostalniku čistka. V slovenski jezik smo jo uvozili – no, so nam jo uvozili – iz ruščine, kjer je čisto enaka: čistka. Uveljavil jo je Lenin takoj po oktobrski revoluciji in to za postopke odstranjevanja človeških odvečnosti ali nepotrebščin, ljudi, ki so bili iz političnih ali ideoloških ali razrednih razlogov boljševikom v napoto. Izraz so prevzeli vsi slovanski jeziki po Vzhodni Evropi – Hrvati imajo čistko, Čehi in Slovaki imajo čistko, Poljaki imajo czystko … Z novo družbeno ureditvijo so pač prišle tudi nove besede. Družbena ureditev v tem primeru pomeni režim, kjer ni več strank, ki tekmujejo med sabo. Dovoljena je ena sama stranka, ki potem konkurenčne medsebojne konflikte nadomesti z občasnimi gonjami proti realnim ali izmišljenim rivalom, nasprotnikom, sovražnikom. Znebi se jih z bolj ali manj surovimi metodami, ki poskrbijo za hudo stopnjevanje represivnosti.

Svobodnjaki za nosilce večvrednih lastnosti, za nosilce svetlobe in čistosti, ki lahko mirno preganjajo in izobčijo vse, ki sem jim zazdijo nesnažni, nevredni – tako rekoč merde, shit, govno.

S tem kratkim, nesofisticiranim vpogledom v Golobov jezik smo prišli do sklepa, da se imajo Svobodnjaki za nosilce večvrednih lastnosti, za nosilce svetlobe in čistosti, ki lahko mirno preganjajo in izobčijo vse, ki sem jim zazdijo nesnažni, nevredni – tako rekoč merde, shit, govno. Zasedajo najvišjo moralno pozicijo in si jemljejo pravico do ekskomunikacije. Na političnem planu pa to pomeni vrnitev v predmoderni čas, to je v svet nepluralne družbe, ki deluje po idejah in zapovedih ene same, s kompleksom večvrednosti prežete skupine. Kljub temu Svobodnjaki veljajo za napredno, moderno, progresivno politično smer in to ne samo v lastnih očeh, tudi v mednarodnem miselnem svetu.

Znano je, da gre za delitev na levo in desno, ni pa povsem jasno, v skladu s katerimi kriterij. Seveda je delitev stara, uveljavljena in bolj ali manj je jasno to, da levo a priori pomeni nekaj pozitivnega, desno pa negativnega. Kar med drugim pomeni, da se ta splošno veljavna šablona uporablja tudi kot okrajšava v sporazumevanju, kar je še posebej pomembno v mednarodnem okolju. Med ljudmi, ki komaj kaj vedo o neki majhni državi, ne znajo njenega jezika, nikdar niso spremljali, kaj se v njej dogaja, je s takšnimi okrajšavami lahko zblefirati tako rekoč karkoli. Ko je Golob nastopal vlado, je bil predstavljen kot zanimiv, podjeten, za sončno energijo zavzet dolgolasec – kaj bi bilo lahko bolj privlačno? In ta uspešni mladec se je odločil za boj proti fašizmu! Kaj bi lahko bilo bolj dobrodošlo?

Tako imenovana levica zato zlahka najde oporo in pomoč v »velikem svetu«, kar tako lepo ilustrira obisk češke političarke Vere Jourove, podpredsednice Evropske komisije (marca 2023). Z avtoriteto zunanje, evropske modrosti je podprla vladavino prava, svobodo in neodvisnost medijev, bolj konkretno pa še RTV Slovenija in STA – seveda v obrambo pred temnimi silami. Kaj več menda ni potrebno dodati, saj je zaradi bližine vse še dokaj dobro v spominu.

Pozornosti se mi zdi vredno, da se je podoben proces odigral pred dvajsetimi leti. Spomladi 2005 je šlo za poskus uvedbe novega zakona o RTV Slovenija, kar je sprožilo živahno polemično debato. Takrat je vidno vlogo zunanje avtoritete odigral Aidan White, sekretar mednarodne federacije novinarjev. Na obisku je bil dvakrat ali trikrat, imel je vrsto pogovorov in dal več intervjujev. 

Aidan White je v intervjujih povedal, da kar dobro pozna razmere v Sloveniji, a se mu ni zdelo, da bi bil pogovor z Danetom Zajcem in Dragom Demšarjem mogoče bolj zanimiv kot pogovor z Gregorjem Repovžem in Marjanom Sedmakom.

Tedaj je deloval tako imenovani Zavod za oživitev civilne družbe, ki pa je veljal za desničarsko združbo, zato se White ni odzval za pogovor s člani. Na pogovor so ga vabili tudi člani odbora, ki je podeljevalo Jurčičeve nagrade. In tudi na to se ni odzval. Šel pa je na sprejem k predsedniku Danilo Türku. Za osvetlitev bežen utrinek o teh zadevah: Aidan White je v intervjujih povedal, da kar dobro pozna razmere v Sloveniji, a se mu ni zdelo, da bi bil pogovor z Danetom Zajcem in Dragom Demšarjem mogoče bolj zanimiv kot pogovor z Gregorjem Repovžem in Marjanom Sedmakom. In nekako se mu ni posrečilo opaziti, da svetu RTV Slovenija deset let predseduje bivši visoki funkcionar ZKS Janez Kocjančič. Seveda ne kot komunist, temveč kot poveljujoči olimpijskega komiteja, kar je veljalo za zgled depolitizirane civilne družbe …

Med pomembnejše poskuse uveljavljanja boljšega, recimo evropskega novinarstva spada projekt Mediawatch, ki je dobrih deset let spremljal dogajanje v Sloveniji (bil je projekt Mirovnega inštituta). Mediawatch so prevedli v Medijsko prežo. Zavzemal se je za angažirano novinarstvo, ki mora prepoznavati nevarnosti tako imenovanega desničarstva oziroma fašistoidnosti. Proti koncu projekta in revije s tem naslovom so dokaj samovšečno pohvalili svojo tako rekoč revolucionarno udeležbo v »slovenski vstaji«, kot se je reklo:

»O vstajniškem procesu, ki je zaznamoval zimo 2012/13, ne moremo misliti, ne da bi hkrati razmišljali tudi o vlogi medijev. Na eni strani so mediji vstajniške procese afirmirali in bili pomemben dejavnik mobilizacije, s tem pa tudi del same vstajniške kompozicije. Dogajanja na ulicah so spremljali v realnem času, zajemali njegovo mnogoterost in heterogenost. Na drugi strani so vestno opravljali tudi klasično policijsko funkcijo prenašalca ukazov državnih služb in izvajalca oblastne politike. O različnih in tudi protislovnih medijskih naracijah o vstajah pišemo v novi, dvojni številki Medijske preže (junij 2013).«

Avgusta letos je revija Global nastopila z vodilno temo »Vrnitev fašizma« – tak je bil prvi naslov, natisnjen s trikrat večjimi črkami kot drugi.

Nehote smo pristali na pragu fašizma. Avgusta letos je revija Global nastopila z vodilno temo »Vrnitev fašizma« – tak je bil prvi naslov, natisnjen s trikrat večjimi črkami kot drugi. Angleški avtor Daniel Trilling je zaskrbljeno zapisal, da »boste povsod opazili občutek grozeče pogube, občutek, da je nujen upor, morda celo nasilen … zmedenost glede tega, ali je potrebna revolucija ali ponovna vzpostavitev starega reda …«, in to ima avtor za dokaz nevarnega obstoja skrajne desnice, ki lahko vsak hip prevlada …

Dobro, sem si rekla, beroč članek in zdaj med pisanjem tega besedila, če je to diagnoza bližnjega fašizma, kaj smo potem pri nas preživljali leta 2012, da je nekatere zaskominalo po vstaji, morda celo nasilni, da bi se ponovno vzpostavil stari red? In kako označiti tiste, ki so bili tako ponosni na vstajo in malo nostalgični, ko je minila? In sploh: kaj naj si o tem mislijo tisti, ki smo lep kos življenja preživeli pod režimom komunistične partije, ki je oznanjala nujo stalne budnosti, pripravljenosti, se hvalila s korakanjem v svetlo prihodnost, se nenehno bojevala za nekaj in proti nečemu, živela v imaginariju večnih bojevnikov? In prezirala mirno malomeščansko življenje? Skratka: tale Trillingova diagnoza je v hudem nasprotju z izkušnjo komunistov, ki so izvedli revolucijo, potem pa ugotovili, da je bistvo revolucije njena uničevalnost.

Ta Global je vreden pozornosti še zaradi nekaj drugih potez.

Naslov je trdilen »Vrnitev fašizma«. Ampak ko bralec pride čez dolgo uvodno ekspozicijo, ga čaka stavek: »Ali skrajna desnica v Veliki Britaniji v svojih številnih preoblekah zaznamuje vrnitev fašizma? Kratek odgovor je ne …« Glej no, če to že ni fake news, je pa fake alarm …

Ampak gospa Klakočar Zupančič, ki v tako imenovani desnici opaža znake fašizma, je verjetno edina politična oseba pri nas, ki je tetovirana in o tem z veseljem govori in pokaže ...

Od drugih opomb samo še ta: na naslovnici je vreščeč fant z močno tetoviranim obrazom in dvignjeno desnico … Ja, ampak gospa Klakočar Zupančič, ki v tako imenovani desnici opaža znake fašizma, je verjetno edina politična oseba pri nas, ki je tetovirana in o tem z veseljem govori in pokaže; menda je ob začetku politične kariere imela pet tetovaž, zdaj pa jih je že deset …

Dobro, številni časopisni modrijani resno svarijo in pozivajo: »Štirikrat ne fašistom!« Tako vzklika v Mladini nekdo, ki je menda N'toko. Fašizem si razlaga takole: »Kaj drugega so politična policija, prisilno delo, odvzem pravic tujcem in uničenje javne RTV kot pa štirje stebri fašizma?« S predstavitvijo argumentov vam bom prizanesla …

***

Da obudim še spomin na začetke tranzicije. Septembra 1990 je imela Mladina »intervju z Ladom Ambrožičem, TV-urednikom, ki ga hoče TV partijska celica odstreliti«; to je podnaslov, naslov pa »Bitka za televizijo«. Besedilo se začne takole: »Po Ljerki Bizilj, ki je 'odstopila' in Nini Komparič, ki so jo 'zamenjali', je Lado Ambrožič tretji dirigent nesrečnega TV notranjepolitičnega orkestra, ki je ponudil odstop. Nekaj dni zatem mu je Uroš Lipušček zagrozil, da ga bo odstavil – komunist neodvisnega novinarja.« Ambrožič je opisal dogajanje okrog raznih oddaj in omizij ter zaključil: »Ljudje, ki sta jih tukaj postavila Kardelj in Popit, vladajo in to hočejo še naprej.«