Apostolski vikar za katoličane latinskega obreda v Alepu, škof Georges Abou Khazen, trenutni položaj v Siriji takole opisuje: »Izzivi so zelo veliki, vendar je navzoča tudi prekipevajoča volja do življenja.« Škof Abou Khazen je na povabilo sklada Pro Oriente v teh dneh obiskal Italijo in tam spregovoril o »premagovanju razlik« in »medsebojnem odpuščanju« kot pravi poti do preporoda Sirije. Življenje v Alepu zaznamujejo »upanje, izzivi in še vedno tudi trpljenje«, obenem pa je mesto po škofovih besedah postalo »ikona preporoda v državi«.



Izgon islamskih milic je zbudil upanje ne le v Alepu, ampak v celotni Siriji. Upanje na umik vseh terorističnih skupin je premagalo strah pred razdelitvijo Sirije in odprlo možnost za ureditev sodobne države, v kateri bodo »pripadniki različnih verskih in narodnostnih skupin živeli v miru in sožitju«. Odločilnega pomena pri vsem tem je »medsebojno odpuščanje«, je poudaril apostolski vikar: »Brez odpuščanja ni ljubezni do bližnjega, ni kulture, ni prihodnosti. Obstaja le smrt. O tem moramo pričevati kristjani. Mnogi nas imajo za nevernike, vendar podobno razmišlja tudi veliko muslimanov.«

Škof Abou Khazen kot znamenje upanja označuje dejstvo, da so se begunci začeli vračati v domovino. Po nekaterih ocenah naj bi se v zadnjem času v Sirijo vrnilo okoli 500.000 beguncev.

Apostolski vikar je napovedal, da bodo v Alepu kmalu organizirali skupno sinodo vseh katoliških skupnosti (latinskega, bizantinskega, maronitskega, sirskega, kaldejskega in armenskega obreda), ki imajo v mestu svoje pripadnike. Leta vojne so vsa občestva globoko zaznamovala, obličje Cerkve je spremenjeno: »Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.« Simbol za sinodo sta emavška učenca, »ki potrta in obupana stopata po poti, nato pa srečata Kristusa«.

Kljub trpljenju, vojni in nasilju imajo kristjani nalogo, da v ljudeh odkrivajo dobro, je prepričan škof Abou Khazen: »Dialoga z islamom, ki je veljal za nemogočega, nismo ga vodili za mizo, ampak smo ga živeli. Tudi pri muslimanih smo odkrili veliko lepih stvari.«

Za kristjane v Alepu nista pomembni le materialna obnova in pomoč, temeljnega pomena je tudi poiskati brate in sestre po vsem svetu, »ki z nami čutijo, ki nas podpirajo«, je dejal škof: »Potem se ne bomo več počutili kot preganjana manjšina, ampak kot pripadniki velike družine, ki je vesoljna Cerkev.«

Vir: Kathpress
Foto: splet