Slovenski bralci Alessandra D'Avenia poznajo že več kot desetletje, saj je v slovenščini izšlo že pet njegovih romanov. Njegov prvi roman Bela kot mleko, rdeča kot kri, ki je izšel v več kot desetih svetovnih jezikih, je tudi pri nas doživel več ponatisov. Po 12 letih je Alessandro D'Avenia na povabilo Družine ponovno obiskal Slovenijo in spregovoril o svojih knjigah, še zlasti o najnovejši prevedeni Klic. 

Pogovor na knjižnem sejmu je vodila prevajalka romana Mateja Gomboc, ki je tudi sama pisateljica in profesorica slovenščine. Obiskovalcem je izdala, da je v pripravi na izdajo v slovenščini že nova knjiga: Vsaka zgodba je zgodba o ljubezni.

Pogovor na knjižnem sejmu je vodila prevajalka romana Klic Mateja Gomboc, ki je tudi sama pisateljica in profesorica slovenščine.

Knjige Alessandra D'Avenije lahko naročite tudi prek spleta: TUKAJ.

Hrepenenje po edinstvenosti

V pogovoru sta se voditeljica in pisatelj sprehodila po sporočilih D'Avenijevih knjig. Prav vse govorijo o mladih. Kljub temu da piše o mladih, vselej piše o stvareh, ki se dogajajo vsem, ne glede na starost, je dejal D'Avenia. »V mladem človeku je hrepenenje, da bi našel svojo edinstvenost, na drugi strani pa ga je strah, da svojega poslanstva ne bo uspel uresničiti. Verjamem, da ste to doživeli vsi,« je nagovoril zbrane. Spodbudil jih je, naj si vedno zapomnijo, da je vsako življenje enkratno in neponovljivo. »Ko boste žalostni in obupani, poglejte svoj kazalec – vaš prstni odtis je dokaz, da na svetu nikoli ne bo nikogar drugega takšnega, kot ste vi. Celo v žalosti ste edinstveni.«

Alessandro D'Avenia je zbrane opomnil, da so popolnoma edinstveni. FOTO: Tatjana Splichal

Adolescenca je čas, ki ga je treba gojiti vse življenje, da ne izgubimo te lakote po odkrivanju življenja, je prepričan D'Avenia.

Sanje spreminjajo svet

Sam svojo mladostnost ohranja s poučevanjem v srednji šoli. »Šola je zame metafora življenja. Delam z mladimi in opažam, da je dovolj, da jih gledamo z naklonjenostjo in jim podarimo svojo pozornost, da zacvetijo.« Po njegovem mnenju je tisto, kar mlade pritegne k branju njegovih knjig, veliko upanje, da so pomembni in da so k nečemu poklicani.

Mladim je treba nakloniti pozornost, je prepričan Alessandro D'Avenia. FOTO: Tatjana Splichal

Po njegovi prvi knjigi Bela kot mleko, rdeča kot kri so posneli tudi film, in D'Avenia je povedal, da je sodeloval pri pisanju scenarija in snemanju filma. »Veste, pri snemanju filma je sodelovalo 50 do 60 ljudi, ki so s svojim delom lahko zaslužili denar za svoje družine po zaslugi majhne ideje, ki se je potem spremenila v knjigo. Ko sem jo pisal, so mi številni rekli, naj jo pustim, da je to brezveze in da tako ali tako ne bo izšla,« je rekel. Zbrane je spodbudil: »Verjemite v svoje sanje, tudi če so majhne in se zdijo nepomembne, ker če so resnične, postanejo velik dar za ves svet.«

Iz majne ideje je nastala velika zgodba, ki je navdihnila mnoge. FOTO: Tatjana Splichal

O iskanju svobode

Povedal je, da na začetku filma vidimo protagonista Lea, kako gleda skozi okno z rešetkami. »Zdi se, da je v zaporu, vendar ni v zaporu, temveč v šoli. Zame je bila to lepa prispodoba za naše življenje, ker na koncu vsi končamo kot v zaporu, ki ga ustvarimo sebi ali pa ga drugi ustvarijo nam, in se moramo osvoboditi. V mojih knjigah je vedno prisotna velika žeja po svobodi.«

Nastop Alessandra D'Avenije je pritegnil številne obiskovalce različnih starosti. FOTO: Tatjana Spichal

Nasmeh, ki te spremeni

V svojem tretjem romanu Kar ni pekel D'Avenia piše o duhovniku, ki je zaznamoval njegovo mladost, o don Pinu Puglisiju. Ta duhovnik je bil profesor religije na gimnaziji, ki jo je obiskoval tudi D'Avenia. Na začetku četrtega letnika, ko je bil Alessandro star 17 let, je Puglisija ubila mafija. »V tem trenutku se je moje življenje povsem spremenilo,« je povedal na sejmu.

V romanu Kar ni pekel D'Avenia piše o duhovniku Pinu Puglisiju, ki ga je leta 1993 ubila mafija, leta 2013 pa je bil razglašen za blaženega. FOTO: Tatjana Splichal

Razložil je, da je don Pino mlade vodil v četrti, kjer je vladala mafija, da so se tam igrali z otroki in jih učili. »Otrok v tej četrti sanja, da bo postal mafijec, ker bo potem imel denar, moč, uspeh. V teh stvareh pa ni svobode in don Pino je uspel v mladih prebuditi željo po svobodi, po tem drugačnem življenju. To je bila nevarnost za mafijo, zato so ga ubili.«

Zbrane je pretreslo pričevanje morilca, o katerem je spregovoril D'Avenia. Povedal je, da se je don Pino dotaknil tudi morilčevega srca – da se je spreobrnil. Don Pino se je svojemu morilcu nasmehnil in mu rekel: »Čakal sem vas.« Morilec je med sodnim procesom izpričal, da zaradi tega nasmeha dolgo ni mogel spati in se je zaradi njega odločil, da bo spremenil svoje življenje. »V svojem življenju želim isto,« je dejal Alessandro D'Avenia.

Alessandro D'Avenia s svojimi romani prebuja željo po svobodi. FOTO: Tatjana Splicahl

Zaradi predsodkov ne vidimo dobro

V romanu Klic, ki je nazadnje izšel v slovenskem jeziku, D'Avenia pripoveduje zgodbo o slepem učitelju naravoslovja. Njegovi učenci so prepričani, da bo to najlažje in najbolj zabavno leto. V Italiji učitelji na začetku vsake ure kličejo učence, da preverijo, kdo je prisoten. Ker slepi profesor svojih dijakov ne vidi, je edini način, da jih spozna, ta, da posluša njihov glas, vpraša jih o tem, kar se jim dogaja v življenju, in jim na obraz položi svoje roke. »Predstavljajte si, da spoznate nekoga novega in zaprete oči, ne vidite ga in edini način, da ga spoznate, je, da poslušate zgodbo, za katero se ta oseba odloči, da jo bo povedala, potem pa položite roke na njegov obraz. »Zagotavljam vam, da se boste v to osebo zaljubili. Ker imamo ljudje veliko predsodkov o drugih, sodimo jih, že preden smo jih spoznali, preden bi jih slišali v njihovih težavah, v vsem, kar doživljajo.« V knjigi Klic pa spoznamo mlade, ki dobijo priložnost, da o sebi spregovorijo iskreno, ker najdejo nekoga, ki jih ima rad. Teh deset mladih predstavlja vse človeštvo.

D'Avenia je povedal, da je idejo za roman Klic dobil v nekem članku o učitelju, ki je na hitro postal slep in ni nehal poučevati, ker je bilo to vse njegovo življenje.

Kako piše Alessandro D'Avenia?

Na vprašanje, kako prične z pisanjem in kako se razvijajo njegove zgodbe, je D'Avenia povedal, da vedno izhaja iz neke osebnosti. »Nekdo začne živeti v meni,« je dejal, nato pa kot pisatelj išče besede, da ga osvobodi. »Lepota pisanja je v tem, da začneš spraševati življenje z vprašanji, ki jih življenju zastavljajo tvoji liki, in ko oni najdejo odgovore, ugotoviš, da so odgovori namenjeni tebi.«

Podobno kot se otrok poistoveti z nekim junakom ali slavnim športnikom, je pisatelj prvi bralec svojega lika. Oba, tako avtor kot bralec, ob knjigi doživita preobrazbo, in v tem je po D'Avenijevem mnenju čarobnost pisanja. »Številni, ki sem jih srečal v Ljubljani, so se mi zahvalili za moje knjige. Brez te preobrazbe se to ne bi moglo zgoditi,« je prepričan D'Avenia.

Moč besed

Alessandro D'Avenia verjame v moč besede, in ta moč presega zgolj pomen neke besede. Povezavo med književnostjo in duhovnostjo lahko razumemo, če pomislimo, kako se počutimo, kadar nam nekdo reče: »Ljubim te.« To spremeni naše življenje, je dejal, in vprašal obiskovalce, zakaj mislijo, da je tako. »Ta preobrazba pride iz stvari, v katero ne verjamemo več in ki se ji reče duh. Besede so samo zaporedje zvokov, ki samo po sebi ne pomeni nič. A vendar, ko mi nekdo reče ali pa jaz rečem 'Ljubim te,' je to v meni kot atomska bomba!«

Alessandro D'Avenia z ženo Alice, ki je Slovenijo obiskala prvič. FOTO: Tatjana Splichal

Moč da besedi nekaj nevidnega, je prepričan D'Avenia. »Književnost je iskanje besed, ki prihajajo iz duha in spreminjajo pisca in bralca. Ampak ta duh, kaj je to, kje je? Preberite to knjigo!« je pisatelj spodbudil obiskovalce k branju Klica.

Ob zaključku pogovora je Alessandro D'Avenia spregovoril še o svojih knjigah, ki še niso prevedene v slovenščino.