Založba ZRC knjigo Alessandra Portellia Ukaz je bil že izvršen. Rim, Ardeatinske jame, spomini pošilja med bralce z naslednjim opisom: »V knjigi Ukaz je bil že izvršen se referenčni italijanski zgodovinar Alessandro Portelli posveča interpretacijam nacističnega poboja civilistov v Rimu marca 1944. Kot povračilo za napad rimskega odporniškega gibanja so nemške okupacijske oblasti ukazale ubiti 335 Judov, upornikov in drugih zapornikov, kar nekaj talcev pa so še isti dan pobrali po mestnih ulicah. Portellijeva analiza različnih interpretacij dogodka sloni na obsežnem gradivu, ki ga je zbral v arhivih, predvsem pa s pomočjo pogovorov z očividci, svojci žrtev in predstavniki drugih povojnih generacij. Zanimalo ga je namreč, kako se je ta dogodek vtisnil v kolektivni spomin Rima in Italije. Posebno pozornost posveča različnim, pogosto nasprotujočim si verzijam dogodka, in temu, kako se je interpretacija spreminjala skozi čas. Avtor razkriva, kako so desničarske skupine poskušale odgovornost za pokol prenesti na partizane, češ da bi se lahko predali in preprečili maščevanje. Hkrati analizira mit o tem, da so Rimljani imeli možnost 'izbire' med predajo storilcev in maščevanjem – v resnici so Nemci začeli z usmrtitvami, še preden so javno objavili svoj ultimat. Knjiga je pomemben prispevek k razumevanju kolektivnega spomina, travme in načinov, kako družbe predelujejo tragične zgodovinske dogodke.«

Odkar je bila z odkritjem domobranskega spomenika v Grahovem ...

V spremni besedi sta Oto Luthar in Marta Verginella zapisala: »Čeprav je izid prevoda referenčnega dela Ukaz je bil že izvršen za slovensko zgodovinopisje pomemben dogodek, grenak priokus ostaja. Razlog zanj je vse bolj agresivna revizionistična interpretacija dogajanja med vojno. Odkar je bila z odkritjem domobranskega spomenika v Grahovem blizu Cerknice, v revizionistični interpretaciji druge svetovne vojne na slovenskih tleh dokončno zamenjana vloga žrtev in storilcev, del slovenskih politikov v simbiozi z nekaterimi slovenskimi zgodovinarkami in zgodovinarji ne govori več o nemški in italijanski okupaciji in zločinih sodelavcev okupatorjev, temveč o zločinih okupiranih. Kot glavni zločinci druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju se vse pogosteje omenjajo komunisti, čeprav teh v odporniškem gibanju in partizanskih enotah do konca vojne ni bilo več kot dobrih 16 odstotkov. Težava tovrstne politične instrumentalizacije preteklosti ni samo preprosta zamenjava vlog, temveč spregled pravih žrtev. Ali, kot bi dejal francoski pisatelj in psihoanalitik Philipp Grimbert: po zaslugi revizionistov so bile resnične žrtve obsojene na dvojno uničenje, najprej kot žrtve zločinov fašistov, nacistov in kolaborantov in drugič kot žrtve revizionističnega potvarjanja preteklosti.

Enako velja za aktualno situacijo v Italiji oziroma za stališča aktualne italijanske vlade, ki stremi k radikalni reinterpretaciji zgodovine druge svetovne vojne in časa takoj po njej. Tudi v tej reinterpretaciji je prišlo do popolne zamenjave vloge žrtev in storilcev, vzroki za nasilje vseh strani pa so bili spregledani. Glede na to lahko samo pritrdimo angleškemu zgodovinarju in novinarju Davidu Brodeiju, ki meni, da 'postfašistične' predsednice italijanske vlade ne zanima vračanje v preteklost, temveč oblikovanje povsem nove zgodovine fašizma, druge svetovne vojne in časa takoj po njej.«

Po bombnem atentatu na ulici Rasella 23. marca 1944. VIR: museoliberazione.it

Po letu 1990 je izšlo v Sloveniji izjemno veliko »revizionistične« literature

Seveda, Oto Luthar je obseden z revizionizmom v zgodovinopisju. Po njegovem je edino pravilno, da ohranimo komunistično predstavljanje in interpretacijo nedavne zgodovine.

Luthar in Verginella omenjata »zamenjano vlogo žrtev in storilcev«, ki da smo ji priča v Sloveniji, pri tem sta omenila odkritje domobranskega spomenika v Grahovem pri Cerknici. Najprej, glede domobranskega spomenika v Grahovem si naj prebereta knjigo Vinka Šege Dano tisto uro (Ljubljana, 2008). Tam imata o dogajanju v Grahovem veliko napisanega. Gre za grozljivko o komunistično-partizanskem nasilju. Toda Grahovo je bil le eden tovrstni kraj komunističnega nasilja v Sloveniji, takšnih je bilo nepopisno veliko. Kamor koli po Sloveniji pogledamo.

Lutharju pri njegovi želji, da bi bili storilci in njihove žrtve prikazani tako, kot si on želi, ne more nihče pomagati. Po letu 1990 je izšlo v Sloveniji izjemno veliko po njegovem »revizionistične« literature, kjer beremo o komunistično-partizanskih zločinih, ki jim po sistematičnosti in brezobzirnosti težko najdemo enake v svetu.

Rimska ulica Rasella in palača Barberini po komunističnem atentatu 23. marca 1944. Nabiranje oseb za povračilni ukrep ustrelitve. VIR: Wikipedia

Bili so čisto »navadni« posamezniki in simpatizerji komunistov

Neresen je njun podatek, da je bilo v slovenskem »odporniškem gibanju in partizanskih enotah« do konca vojne dobrih 16 odstotkov komunistov, in da zaradi tega pri njih ne more iti za zločince, ampak za žrtve. Res, kakšno sprenevedanje, kot da ne vesta, da so prav vse, kar se je skrivalo pod terminom »odporniško gibanje in partizanske enote«, organizirali in upravljali komunisti (pri čemer je podatek o 16 odstotkih povsem nepomemben). In kot da ne vesta, da so to počeli v najbolj militantni totalitarni obliki. In da so se pri tem tudi skrivali, še posebej na Primorskem.

OF oziroma Osvobodilne fronte sicer nista omenila. Vsakemu, ki vsaj nekaj ve o dogajanju med drugo svetovno vojno in okupacijo na slovenskih tleh, je znano in jasno, da so jo organizirali komunisti, da bi se prikrili za to oznako. Niso je samo organizirali, ampak so jo ves čas tudi strogo upravljali oziroma vodili. T. i. ustanovne skupine OF niso bile skupine, kot tudi predstavniki omenjanih skupin niso bili predstavniki. Namreč, nihče, nobena pri tem omenjana skupina, jih ni ne izvolila, ne delegirala. Bili so čisto »navadni« posamezniki in simpatizerji komunistov. Prav vsi, brez ene same izjeme.

Območje Ardeatinskh jam leta 1948. VIR: rerumromanarum.com

V izrazito slabih razmerah zunanje okupacije dežele

Luthar in Verginella sta omenila francoskega pisatelja in psihoanalitika Philippa Grimberta, ki je omenjal žrtve zločinov fašistov, nacistov in kolaborantov v Franciji. Praktično na nič se ne moreta opreti, da bi upravičila svojo željo po stari podobi iz časa komunističnega režima (enoumja) v Sloveniji, po kateri so bili komunisti in njihovi partizani pozitivci, odporniki ter borci za svobodo (in žrtve seveda), npr. domobranci pa kolaboranti in zločinci (negativci). Tudi v Franciji ni bilo vse po Grimbertovo črno-belo. Predvsem pa tam komunisti niso zganjali nasilja komunistične revolucije (pohoda na totalitarno oblast) v izrazito slabih razmerah zunanje okupacije dežele. Oba dobro vesta, da so pri nas komunisti zagnali morilski stroj uničevanja političnih nasprotnikov oziroma pohoda na oblast že poleti 1941. O številkah in kategorijah ubitih s strani komunističnih paravojsk tu ne bom pisal, so znane in so pošastne.

Knjigo Ukaz je bil že izvršen je njen avtor Alessandro Portelli predstavil v Ljubljani 16. oktobra 2025. FOTO: Ivo Žajdela

Civiliste so prepustili okupatorjevemu povračilnemu ukrepu

Prevodi tujih zgodovinopisnih knjig so nadvse dobrodošli. Vendar naj bodo ti kolikor toliko kakovostni, to je objektivni in tudi informativni. Žal Portellijeva knjiga to ni. Zakaj je tako nesistematična, zmeda in gostobesedje, si lahko mislimo. Očitno je s tem poskušal prikriti, da ni mogel ovreči uveljavljenih podob o krivcih in žrtvah glede mnogih ubitih v rimskih Ardeatinskih jamah. V Sloveniji je bil obrazec, po katerem so komunistični partizani streljali na okupatorja, uveljavljen ves čas vojne. Po »napadu« so se umaknili na varno, civiliste pa prepustili okupatorjevemu povračilnemu ukrepu. Ta je deloval po brutalni vojaški logiki in se ni posluževal pravosodnih oblik. S tem so tudi Portellijevi komunisti (lahko) računali.

Zato je tudi njegovo obsedeno ukvarjanje s nepomembnimi očitki, zakaj se komunisti oziroma storilci bombnega atentata v ulici Rasella po dejanju niso prijavili (samoovadili). Kdo pa bi se, še posebno v tako velikem urbanem okolju, kot je Rim.

Knjigo Ukaz je bil že izvršen je njen avtor Alessandro Portelli predstavil v Ljubljani 16. oktobra 2025. FOTO: Ivo Žajdela

Predstavitev knjige Ukaz je bil že izvršen v Ljubljani 16. oktobra 2025, z leve Oto Luthar, Alessandro Portelli in Marta Verginella. FOTO: Ivo Žajdela

Ardeatinske jame VIR: Anpi.it

Ervin Hladnik Milharčič, Alessandro Portelli, Bruce Springsteen, Donald Trump in svetovna revolucija, Dnevnik, 30. 10. 2025Grzegorz Kwiatkowski: Brez orkestra

Pesniška zbirka sodobnega poljskega pisatelja Grzegorza Kwiatkowskega z naslovom Brez orkestra z besedami udeležencev in opazovalcev govori o nepredstavljivi realnosti množičnih pobojev Judov na Poljskem med drugo svetovno vojno. »Del pesmi se nanaša na poboj v mestecu Jedwabne na severovzhodu Poljske julija 1941, zločin, ki se je odvil v tem kraju, pa je vpet v val primerljivih krvavih manifestacij sovraštva v tistem času. Podobno kot v prejšnji pesniški zbirki Kwiatkowskega, ki je izšla pri Založbi ZRC, Žetev, se tudi v tej knjigi moč pesnikovega izraza kaže skozi minimalizem, ki ničesar ne dodaja izrečenim besedam in jim pusti, da se v kontekstu zgodovinskega ozadja tako udejanjijo kot srhljiva poezija.«

Levičarski avtorji radi izpuščajo pomembne podatke oziroma okoliščine. Leta 1939 sta si Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza razdelili in okupirali Poljsko. Mestece Jedwabne so okupirali Sovjeti in tako kot povsod so tudi tu uničevali poljsko inteligenco. Pri tem so jim pomagali tudi nekateri Judi. Takoj po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo julija 1941 so Nemci zasedli tudi poljski del ozemlja, kjer so pred tem Sovjeti počeli hude zločine. Poljaki so nemško zasedbo zato razumeli kot neke vrste osvoboditev. Nasilje nad Judi je vsebovalo znaten del jeze in maščevanja za sodelovanje Judov pri nasilju Sovjetov pred tem.

Platforma – zbornik študentov Podiplomske šole ZRC SAZU

 V četrti številki Platforme so objavili štiri prispevke. Lea Kuhar je napisala tri teze o kulturnem marksizmu. Dino Manzoni piše o protislovjih delegirane ljubezni. Ana Čič pod naslovom »Nežno, nežno, s puško v roki ...« obravnava vprašanja žensk v oboroženih silah Jugoslavije v reviji Naša obramba. Naslov prispevka (v angleščini) Rebecce Rose je Responding to »The Scandal of Skepticism«: Levinas and Cavell (Odziv na »škandal skepticizma«: Levinas in Cavell).

1/3