Zavetnik: španskega mesta in otoka Majorka.

Atributi: na prsih ima dvoje src

Sveti Alfonz Rodriguez, redovnik, mistik

Na duhovno življenje svetega Alfonza je imel, poleg staršev, že v rani mladosti velik vpliv p. Peter Faber, ki ga je tudi pripravljal na prvo obhajilo. Komaj je dobro začel študij na jezuitskem kolegiju, se je moral vrniti domov, da je po očetovi smrti prevzel trgovino, čeprav ni imel trgovske žilice, saj ga posvetne stvari nikoli niso preveč zanimale. Poročil se je, a je le kratek čas užival družinsko srečo. Po smrti žene in otrok se je še bolj posvetil molitvi in pokori. S sedemintridesetimi leti je zaprosil za sprejem v jezuitski red, pa ga zaradi pomanjkljivega znanja in šibkega zdravja niso hoteli sprejeti. A ni odnehal. Najprej se je vpisal na univerzo, da bi dokončal študij, ker pa mu ni šlo, je še enkrat zaprosil za sprejem pri jezuitih. Pripravljen je bil prevzeti kakršno koli delo in šele, ko se je zanj zavzel pater provicial, so ga sprejeli. Pol leta je preživel v noviciatu, nato pa so mu zaupali službo vratarja v kolegiju Monte Sion v mestu Palma na otoku Majorka. Tu je celih 45 let, do svoje smrti, duhovno rasel in zorel v svetosti. Sam je zapisal, da je stavbo svojega duhovnega življenja gradil na štirih stebrih: ponižnosti, pokorščini, stalnem obvladovanju samega sebe in veseli bogovdanosti v vsakršnih življenjskih okoliščinah. Bil je velik častilec Marije, ki se mu je, kakor pripoveduje, večkrat prikazala, mu obrisala znojno čelo in ga poučevala. Zagovarjal je nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in njegova najljubša molitev je bila rožni venec. Ob velikih duhovnih milostih, ki jih je doživljal, pa mu je Bog pošiljal tudi velike preizkušnje. Kar nekaj časa je hudo trpel zaradi skušnjav proti čistosti in verskih dvomov, a jih je s svojim neomajnim zaupanjem v Boga na koncu le premagal. Kot vratar je prihajal v stik z mnogimi ljudmi in vsi so ga cenili ne samo kot vestnega, točnega in ljubeznivega vratarja, pač pa tudi kot dobrega in izkušenega svetovalca. Mnogi so zato pri njem iskali nasvete, pomoč in duhovno vodstvo. Sv. Peter Klaver, veliki misijonar, je prav ob njem začutil misijonski poklic in se zanj navdušil. Njegovi duhovni zapisi obsegajo več debelih knjig, zapisoval pa si je tudi spomine. Velja za enega izmed velikih španskih mistikov 16. stoletja.

Ime: Je nemškega izvora, Alfons, izhaja pa iz starejšega imena Adalfuns, to pa je sestavljeno iz starovisokonemških besedadal »plemenit« in funs »hiter, pripravljen«.

Rodil se je 25. julija 1531 v Segovii v Španiji,
Umrl pa 31. oktobra 1617 v mestu Palma de Mallorca, prav tako v Španiji.

Družina: Rodil se je kot tretji izmed enajstih otrok v družini očeta Diega, uglednega trgovca s suknom in volno. Pri 26 letih se je poročil z Marijo Suarez. Imela sta dve deklici in fanta, a so mu žena in otroci kmalu umrli.

Zavetnik: Je zavetnik španskega mesta in otoka Majorka.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega jezuita, pogosto je na slikah upodobljeno njegovo videnje: na prsih ima dvoje src, z žarki povezani s srci, ki jih v rokah držita Marija in Jezus v nebeški slavi.

Beatifikacija: Za blaženega so ga razglasili leta 1825, za svetnika pa ga je skupaj s Petrom Klaverjem, njegovim učencem, razglasil papež Leon XIII. 15. januarja 1888.

Goduje: 31. oktobra.