Trenutek mine v trenutku in takoj. Pa vseeno govorimo o objektivnem in subjektivnem času. Prvega nam merijo narava in aparature, drugega pa naše razpoloženje. Pomudi se, kako si lep! Zgini, ne vrivaj se mi v spomin … Tam krožijo sonca in merijo čas; večno mirna, brezobzirna noč in dan teko preko nas, pa pravi Oton Župančič.

Kadar kaj težko pričakujemo, se nam zdi, da čas zamuja. Ob prijaznem obiskovalcu nam je žal, da se poslavlja. Vendar smo obakrat ista oseba. Le na vatel časa nizamo različna občutja. Če me spomin ne vara, je hrvaški pesnik G. Krklec napisal kratko pesem kot nekakšno uradno vest o dobri novici, da je na smrt obsojeni pomiloščen, vendar je vest, ki je po žicah hitreje, kot zmore strela, planila v svet, »stigla prekasno«.

Prezgodaj – prepozno. Oboje se nam kdaj udejanji. Obakrat nas neljubo prizadene. Kaj vse da nam je trajalo že celo večnost, in kaj vse nam je minilo kot blisk. »Ne ubežiš, ne ubežiš, moral boš na sveti križ.« Tako izkušnjo izpov...