Ta dramatičen razplet je mogoče razumeti le ob upoštevanju vprašanja politične legitimnosti Madurove oblasti in resnih obtožb o sistemskem sodelovanju venezuelskih oblasti z narkoterorističnimi mrežami.

Predsedniške volitve leta 2018, na katerih je bil razglašen za zmagovalca, so predstavljale demokratičen fiasko: večina resne opozicije sploh ni sodelovala zaradi prepovedi, diskvalifikacij, zaporov in izgnanstev. Glasovanje je potekalo pod pritiskom pridobitve državnih ugodnosti (npr. Carnet de la Patria), potekalo je brez verodostojnega mednarodnega nadzora, kar je vodilo v množično mednarodno nepriznanje izida. Tudi Evropska unija volitev ni priznala, leta 2019 pa je Evropski parlament s posebno resolucijo Juana Guaidója priznal kot začasnega predsednika države.

Tudi Venezuelska škofovska konferenca je volitve označila za nesvobodne, nepoštene in neverodostojne. Podobno zadržanost je leta 2019 izrazil tudi papež Frančišek, ki je v pismu Nicolása Madura zavestno nagovoril brez naslova...