Nekatere župnije so cvetoče, žive, ustvarjalne, polne življenja. Druge so tišje, bolj mirne, samotne. Živimo na evropskih tleh in dejstvo je, da so cerkve pri nas bolj prazne, kot so bile nekoč. V mladih se odpirajo vprašanja: Je Cerkev v krizi? Ali še nagovarja današnjega človeka? Ima kristjan sploh prostor v sodobni pluralni družbi? Ali se lahko na Cerkev zanesem? O vsem tem je na zadnji Večerni akademiji Jezuitskega kolegija nedavno razmišljal tudi jezuit Damjan Ristić. Povzela sem nekaj njegovih misli in jih prepletla s svojimi.

Cerkev v iskanju svoje podobe

Ecclesia, Cerkev pomeni zbor ljudi, ki so se odločili postati Kristusovi učenci. Že od samega začetka se je skupnost kristjanov soočala z vprašanjem svoje identitete: so morali biti kristjani najprej Judje? Je vera vezana na določeno kulturo ali le na osebo – Kristusa? Cerkev nikoli ni bila popolnoma enotna in statična. Prvih tisoč let krščanstva je bilo zaznamovanih z vprašanji: Kdo je Kristus? Kaj pomeni Trojica? Je češčenje ...