Gradnja cerkve cesarja Konstantina za rimskega škofa je bila sicer sprva projekt političnega prestiža, kot v prispevku za avstrijski Kathpress pojasnjuje njihov sodelavec Roland Juchem in nam živo predstavi vzdušje iz davnih časov:

»Flavij Valerij Konstantin je bil lahko zadovoljen – zelo zadovoljen. Na poti iz Trierja je s svojimi četami premagal tekmeca Maksencija. Zdaj je bil Konstantin Veliki, kot so ga kasneje poimenovali, edini cesar na zahodu Rimskega cesarstva.« Legenda pravi, piše Juchem, da je bil v odločilni bitki pri Milvijskem mostu na severu Rima 28. oktobra 312 deležen podpore krščanskega Boga, ki ga je zelo cenil.

Kot skoraj vsi rimski vladarji je Konstantin to priložnost izkoristil, da si je ustvaril mogočen spomenik, s čimer je naredil tudi uslugo svojemu ljudstvu. Kot prvi rimski cesar se je odločil za gradnjo cerkve: za kraj gradnje je izbral Lateransko gričevje. Tam je stala vojašnica Maksencijeve elitne konjenice, ki jo je premagal. Konstantin jo je dal porušiti in leta 313 odredil, naj tam zgradijo cerkev kot darilo kristjanom.

Po Konstantinovi zmagi pri Milvijskem mostu so se kristjani nehali skrivati in so lahko prvič svobodno izpovedali svojo vero prav v lateranski baziliki.

Lateranski grič je bil primeren tudi zato, ker je bil blizu obzidja in ne v središču mesta. Navsezadnje je moral cesar upoštevati pogansko prebivalstvo, ki je bilo takrat še vedno večinsko. Kljub temu je rimska krščanska skupnost s Konstantinovo baziliko dobila prepoznavnost in priznanje, kar je bilo le nekaj let pred tem še povsem nepredstavljivo. Po Konstantinovi zmagi pri Milvijskem mostu so se kristjani nehali skrivati in so lahko prvič svobodno izpovedali svojo vero prav v tej baziliki.

V notranji apsidi bazilike stoji papeški prestol. FOTO: Wikipedia/BrettLewis88

Škofijska cerkev v obliki tržnice

Ker je imela tempeljska arhitektura pečat poganstva, je Konstantin izbral versko »neoporečno« obliko sodne in tržne stavbe, imenovano bazilika. Odločil se je za velikansko gradnjo: skoraj 100 metrov dolgo in 55 metrov široko svetišče s petimi ladjami. Cesar je dal ob cerkvi zgraditi bivališče za rimskega škofa in krstno kapelo, ki danes velja za najstarejšo v krščanstvu.

Kdaj natančno je bila lateranska bazilika dokončana, ni povsem jasno, gotovo pa najpozneje do leta 324, preden je Konstantin postal edini vladar tudi na vzhodu cesarstva. Po izročilu je bil tistega dne 9. november in še danes je dan, ko je bila lateranska bazilika posvečena, praznik vesoljne Cerkve.

Zgodovinski pogled na lateransko baziliko. FOTO: Vatican Media

Mati in glava vseh cerkva

Cerkev je posvetil Silvester I., ki je bil rimski škof od leta 314 – kot spominjajo pri Kathpressu, je bil izraz »papež« uporabljen šele 50 let pozneje. Zgodovinsko zanesljivi viri zelo malo poročajo o človeku, po katerem je bil po njegovi smrti 31. decembra 335 poimenovan zadnji dan v letu, in o njegovem skoraj 21-letnem »papeževanju«. Cerkev je bila posvečena Kristusu Odrešeniku.

Polno ime bazilike je »velika ali papeška bazilika Presvetega Odrešenika in svetega Janeza Krstnika ter Evangelista v Lateranu«, njen častni naziv pa je »mati in glava vseh Cerkva v Mestu in svetu«.

Pozneje sta bila dodana še zavetnika Janez Krstnik in Janez Evangelist. Polno ime bazilike je torej »velika ali papeška bazilika Presvetega Odrešenika in svetega Janeza Krstnika ter Evangelista v Lateranu«, njen častni naziv pa je »mati in glava vseh Cerkva v Mestu in svetu«.

Apsida. FOTO: Vatican Media

Več kot 1.000 let središče zahodnega krščanstva

Čeprav sta bili lateranska bazilika in palača dvakrat izropani, poškodovani in obnovljeni, sta bili več kot 1.000 let središče zahodne Cerkve. Od tam je papež Gregor Veliki konec 6. stoletja poslal 40 benediktinskih menihov, da bi pokristjanili Britanijo, in od tam je papež Gregor II. leta 719 poslal Bonifacija v današnjo Nemčijo.

V lateranski baziliki je zasedalo pet cerkvenih zborov. Redovni ustanovitelji Frančišek, Dominik in Norbert so potrdila za svoja redovna pravila prejeli prav v Lateranu. Konec 14. stoletja pa se je obdobje središča moči v Lateranu zaključilo. Pod pritiskom francoskega kralja se je papež Klemen V. preselil v Avignon.

V lateranski baziliki je zasedalo pet cerkvenih zborov. FOTO: Vatican Media

Rešena pred propadom

Ko so se papeži v začetku 15. stoletja vrnili v Rim, so se nastanili v Vatikanu. In medtem ko so tam gradili novo baziliko sv. Petra, je lateranska bazilika vidno propadala. Zato se je papež Inocenc X. leta 1640 odločil za celovito prenovo. Pod vodstvom znanega arhitekta in kamnoseka Francesca Borrominija so baziliko v letih med 1646 in 1650 utrdili ter ji dali današnjo baročno podobo.

Kot še piše Kathpressov dopisnik Juchem, pa je lateranska bazilika vedno ostala sedež rimskega škofa, zato tudi papež Frančišek številne svoje dokumente podpisuje z oznako: »V Rimu, pri sv. Janezu v Lateranu, …«. Za sveto leto 2025 preurejajo in zaljšajo doslej bolj ali manj dolgočasen velik trg pred baziliko. Med gradbenimi deli v letošnjem poletju so na tem mestu znova odkrili ostanke prve rimske škofovske in papeške rezidence, zgrajene v obdobju cesarja Konstantina.

Na straneh vatikanskih medijev si lahko »mater vseh cerkva« ogledate tudi virtualno!