Menda je bil prav tak poznopomladni dan, kot je danes, ko so množice mladih fantov – nekateri med njimi še niso imeli niti dvajset let – kruto mučili, umorili in pometali v jame. Kočevski rog je bil že prej pojem za temačna, vlažna prostranstva gozda, ki v sebi nosijo skrivnost. Od tistega dne je tudi kraj bolečine. Ne znam si predstavljati strahot, ki so se dogajale tam. Ne razumem, kako poškodovana je bila moralna presoja vseh, ki so to želeli, načrtovali in izvršili. Želim si verjeti, da vsak človek v sebi nosi dobroto, a me dogodki povojnega nasilja puščajo odprtih ust.

Sprašujem se, ali imajo lahko prav tisti, ki trdijo, da se mladih to ne tiče. Prej, kot se nehajo tja ob obletnicah valiti procesije utrujenih, starih obrazov, prej bomo lahko nove generacije to pozabile in šle dalje. Začeli bomo na novo in s tem prekinili desetletja delitve na naše in vaše. Odpustili bomo, to temno obdobje zgodovine pustili za seboj in zgradili novo družbo. Je to res mogoče? In še bolj pomembno – a...