Pri tem se je zgodilo nekaj zanimivega: Nolanov film nam je spregovoril ne toliko o Odiseju kakor o nas. Vendar to ni presenetljiva ugotovitev. Nolanova Odiseja ni ekranizacija Homerjevega epa v običajnem pomenu besede. Je interpretacija, aktualizacija in mestoma polemika s Homerjem. Nekako tako, kot Sherlock Holmes Guya Ritchieja ni samo filmska prestavitev Doylovih zgodb. Ritchijev Holmes ostaja človek specifičnih ekscentričnih navad (razvad?), nenavadnih metod in briljantne uspešnosti, toda skozi njega spregovori naš čas, ki ga je ponovno ustvaril, in ne stvaritev Arthurja Conana Doyla.

Enako se dogaja Don Kihotu, Robinu Hoodu (malce pred Odisejo smo si lahko ogledali film Smrt Robina Hooda) in tudi Odiseju. V pomoč nam je, če ohranimo zavedanje, da je pri vsaki veliki pripovedi koristno razlikovati med tremi svetovi: svetom za besedilom, svetom besedila in svetom pred besedilom. Svet za besedilom je svet, iz katerega je pripoved prišla, torej zgodovinske razmere, predstave o človek...