Tako pri prvih kakor pri drugih pa se na neki način pojavlja vprašanje, kaj ima sinodalnost skupnega z demokratizacijo.

Ali demokratizacija vdira tudi v Cerkev?

Politični in družbeni kontekst, v katerem živimo, nas tako rekoč na vseh področjih sili v demokratičen način razmišljanja – sili nas, da preštevamo glasove, da sprejemamo odločitve, za katerimi stoji večina, in da pri vodstvenih položajih splošno odobravanje večine včasih nadomesti celo usposobljenost oseb in kvaliteto dela. Cerkev ni izolirana od sveta in izvzeta iz miselnosti, ki narekuje družbenopolitično življenje sveta. Kristjani v naših župnijskih občestvih prihajamo »iz sveta«, zato tudi na življenje Cerkve in njeno strukturo nehote gledamo z očali nekakšne demokratizirane miselnosti, ki narekuje ustroj laiške družbe. 

Politični in družbeni kontekst, v katerem živimo, nas na vseh področjih sili v demokratičen način razmišljanja.

V jedru sinodalne miselnosti, ki ni »iznajdba pokoncilske teologije«, temveč način življenja Cerkve od samih začetkov, stoji pavlinska podoba Cerkve kot telesa, ki ima sicer veliko udov, a je, čeprav jih je mnogo, eno telo (1 Kor 12, 12–31). Ta podoba nam lahko pomaga prav razumeti Cerkev in naša župnijska občestva ter jih obvarovati pred »demokratizacijo«, ki s sinodalnostjo nima nič skupnega.

Nepripravljenost slovenskega katoličana

Sinodalni proces, ki ga je papež Frančišek sprožil na svetovni ravni, nas je v našem slovenskem kontekstu dobil malce nepripravljene. Običajen slovenski katoličan je namreč še vedno zelo navezan na miselnost, ki je zaznamovala zadnja stoletja, danes pa zaradi spremenjenih okoliščin več ne opravlja svoje funkcije – miselnost, v kateri duhovnik vodi župnijo, o njej odloča ter ponuja »pastoralno-liturgične storitve«, laiki pa se prepustijo njegovi skrbi, se udeležujejo njegovih ponudb in tako na neki način »pasivno« sprejemajo tisto, kar duhovnik »aktivno« ponuja. Iz tega načina mišljenja, ki je zaznamoval življenje župnij po tridentinski reformi in takrat prinesel bogate sadove, nas Drugi vatikanski cerkveni zbor vabi k poglobljeni soudeležbi vseh udov Cerkve in s tem k preseganju te »aktivno-pasivne pastoralne miselnosti«.

Ponovno poudarjanje sinodalnosti, ki, kot rečeno, od samih začetkov zaznamuje življenje Cerkve, nadaljuje to, kar je koncil podčrtal, ko je povabil k dejavni soudeležbi vseh članov Cerkve. Med laiki v Cerkvi na Slovenskem je zavedanje dejavne soudeležbe, kljub mnogim predanim sodelavcem, še vedno zelo podhranjeno. Tudi ko govorimo o soudeležbi, se pravzaprav največkrat ustavimo zgolj pri praktični pomoči laikov župniku pri izvedbi nekaterih projektov. A »soudeležba« je mnogo več kakor to, gre za miselnost, da smo eno telo in da skupaj pod vodstvom pastirja iščemo Božjo voljo. Vernike bi bilo potrebno vzgajati iz »pasivnega« k vedno bolj »aktivnemu« sodelovanju.

Med laiki v Cerkvi na Slovenskem je zavedanje dejavne soudeležbe še vedno zelo podhranjeno.

Prav ta veliki preskok, ki ga sinodalna miselnost prinaša in je nekaj nujnega za živo Cerkev, je za običajno slovensko župnijo lahko nevaren, če ni poskrbljeno za skrbno vzgojo, spremljanje in postopno zorenje laikov v tej drži. Če namreč od povprečnega slovenskega katoličana, ki je do sedaj zavzeto, a kljub temu »pasivno« samo sprejemal vse, kar mu je bilo prineseno, pričakujemo, da čez noč začne dejavno sooblikovati življenje župnije, bo svojo vlogo lahko napačno razlagal zaradi demokratičnega svetnega ozadja, iz katerega prihaja. Sinodalnost ni v množenju uradov, svetov, pogovorov, srečanj in poslušanj, temveč najprej v notranjem zorenju in nekakšnem spreobrnjenju, ki vse ude pripelje do spoznanja, da Cerkev lahko zares oblikujemo samo skupaj, pod vodstvom Gospodovega Duha. Šele ko dosežemo to zrelost, lahko v naših župnijah množimo svete, pogovore, izmenjavo mnenj in poslušanje, ne da bi tvegali padec v nekakšno demokratizacijo Cerkve.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (3/2026).