Vsak izmed nas se je v življenju že počutil ogroženega. Na kaj oz. koga ste pomislili takrat, da bi se rešili iz neprijetnega položaja, sploh če je šlo za spor z drugim človekom? Vas je ob tem prešinila misel tudi na Cerkev in Boga? Še malo drznejše vprašanje: ste takrat pomislili, da bi vzeli v roke pravilnik, kot je etični kodeks ravnanja, ki vas bo kot ograda zaščitil pred zlobnimi volkovi ali celo zlobnimi ovcami? Verjamem, da ste le redki, ki ste na zadnje vprašanje odgovorili pritrdilno, kar je tudi normalno. 

Vas je, ko ste se počutili ogrožene, prešinila misel tudi na Cerkev in Boga?

Kljub temu pa vsebine kodeksa, kakršen je Etični kodeks in standardi ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški cerkvi v Sloveniji, bolj ali manj zavestno že živijo v vsakem izmed nas. V nadaljevanju bom podrobneje razdelala, zakaj je temu tako in čemu, poleg tega kodeksa, služi tudi njemu priložena Zaveza pastoralnih sodelavcev Katoliške cerkve v Sloveniji.

Etični kodeks – več kot le dokument na knjižni polici

Z izdelavo etičnega kodeksa (ki ga je v letošnjem letu potrdila Slovenska škofovska konferenca) v lanskem in letošnjem letu smo se člani Skupine preventivnih dejavnosti v prid mladoletnih in ranljivih oseb pri Slovenski škofovski konferenci vključili v gibanje vesoljne Cerkve, ki si v zadnjem času intenzivneje prizadeva za ustvarjanje varnega okolja za vse, tako za nosilce kot za namembnike pastoralnih dejavnosti. (Pastoralni sodelavci v Katoliški cerkvi v Sloveniji so duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice pa tudi katehisti in katehistinje, zborovodje, organisti, duhovni spremljevalci, animatorji, zakristani, voditelji skupin in vsi, ki se pri svojem delovanju znotraj cerkvenih struktur srečujejo z ranljivimi osebami. Slednji pa so vsi, ki se zaradi fizične, psihične ali duhovne šibkosti niso zmožni upreti napadu ter tako zaščititi svojih interesov in pravic.) 

Naša preventivna skupina je sestavljena iz raznovrstnih strokovnjakov: od pedagogov, terapevtov in strokovnjakov s področja »safeguardinga« pa do teologov in cerkvenih pravnikov.

Njen glavni motor je papeška komisija za varstvo mladoletnih Tutela Minorum, ki se med drugim ukvarja tudi z digitalnim varovanjem in izobraževanjem. V kolesje s takšnim motorjem, ki mu je mar za ljudi in ne le še za en cerkveni dokument s temo preventive, je torej vstopila tudi naša preventivna skupina, sestavljena iz raznovrstnih strokovnjakov: od pedagogov, terapevtov in strokovnjakov s področja »safeguardinga« pa do teologov in cerkvenih pravnikov. 

Zato smo etični kodeks, ki ga v Cerkvi v Sloveniji do nedavnega še nismo imeli, zasnovali kot praktičen pripomoček (s splošnimi smernicami in konkretnimi navodili), ki presega njegovo osnovno definicijo, tj. zbirka zakonov in pravil, ki urejajo delovanje in odnose določene skupnosti. Pri tem smo obžalovali vse storjene napake in grehe v Cerkvi na tem področju (predvsem na področju zlorab), obenem pa smo jih skušali v kodeksu nasloviti kot problem, na katerega odgovarjamo kurativno in preventivno-proaktivno: s krepitvijo kulture spoštovanja meja; s preglednim in odgovornim pastoralnim delovanjem; z zmanjševanjem tveganj za zlorabe; s podporo vsem, ki sodelujejo v življenju Cerkve. 

V dokumentu izhajamo iz krščanske antropologije, kjer ima vsak človek neodtujljivo dostojanstvo, saj je ustvarjen po Božji podobi. Zato se dotikamo krepitve spoštljivih odnosov in preprečevanja vseh vrst zlorab, od telesne, psihične in čustvene pa do spolne in duhovne. Posebnost kodeksa je v njegovem slogu, saj omenjene vsebine naslavlja v prvi osebi ednine in to tudi preko vprašanj, ki spodbujajo k osebnemu razmisleku (formaciji) o vzpostavljanju in krepitvi odnosov na vseh ravneh – v enakovrednem in nad-/podrejenem položaju. Njegov jezik pa je primeren tako za mlajše kot starejše bralce, od srednješolskih animatorjev oratorija do starejših zakristanov.

Revolucionaren, a ne zveličaven dokument

Da gre pri kodeksu za revolucionaren korak v miselnosti naše Cerkve, so potrdili tako predstavniki Tutele Minorum, ki so nas obiskali jeseni 2025, kot raznoteri slovenski pastoralni sodelavci, ki so kodeks temeljito in strokovno pregledali ter izpostavili njegove prednosti in izboljšave. Pa si poglejmo nekatere.

Kodeks obravnava ključne vsebinske poudarke s področja »safeguardinga«: razmislek o moči (odgovorna uporaba položaja, kjer sem kot pastoralni sodelavec večkrat v nadrejenem položaju, in spoštovanje meja); odprta komunikacija (dialog in pogovor o tveganjih ter konfliktih mora teči na vseh ravneh, med nad-, podrejenimi in drugimi sodelavci); standardi ravnanja (jasne smernice za delo, ki so zavezujoče za vse v pastorali); zmanjševanje tveganj (prepoznavanje meja in vzorcev zlorab tudi v »sivih conah«). Ne gre pa za priročnik za preiskave; protokoli v primeru suma zlorab so drugje, v cerkveni in civilni zakonodaji. Prav tako kodeks ne želi vnaprej obsoditi pastoralnih delavcev kot potencialnih zlorabiteljev, česar se nekateri aktivni verniki zelo bojijo.

Kodeks ne želi vnaprej obsoditi pastoralnih delavcev kot potencialnih zlorabiteljev, česar se nekateri aktivni verniki zelo bojijo.  

Najprej želi ta dokument zaščititi in postaviti jasne okvire delovanja za odrasle in otroke, obenem pa želi pri obeh skupinah, zlasti pri mladih, spodbujati razvoj potencialov in celostno rast. Vedno, ne le v cerkvenih strukturah, je pomemben naš pristop k drugim, komunikacija (tudi na spletu) in drža do najbolj ranljivih oseb (tudi od mlajših se lahko veliko naučimo!). V vsem tem se zrcali naša duhovna, čustvena in celostna zrelost, vedno pa smo na poti izboljšav. Zato nas ne smejo ustrašiti ideali, zastavljeni v kodeksu, nekatere preveč abstraktne in spet druge preveč konkretne usmeritve.

To so končno poudarili tudi zunanji recenzenti kodeksa, češ da dokument kljub pomanjkljivostim nujno potrebujemo in nam pomaga razvijati kulturo komunikacije v Cerkvi na vseh ravneh. Eden izmed komentarjev je zgovoren sam po sebi: »Če se o tem dokumentu po sprejetju ne bodo temeljito od stavka do stavka pogovorili z bogoslovci v semenišču, z duhovniki in laiki na srečanjih, se v praksi ne bo veliko spremenilo!«

(s. dr. Barbara Poredoš FMA je predsednica Skupine preventivnih dejavnosti v prid mladoletnih in ranljivih oseb)

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (3/2026).