Izraz »Satanov dim« ne pomeni, da je Cerkev podlegla Satanu, pomeni pa določeno navzočnost zla v cerkvenem občestvu. V teologiji zaveje »Satanov dim«, ko v imenu prilagajanja svetu in bolj razumnih pristopov dopuščamo, da dvom razrahlja dogmo. V moralki pa »Satanov dim« zaveje, ko objektivni greh prepusti mesto preveč subjektivni moralni presoji, ki pogosto teži k opravičevanju greha in grešnika.

V teologiji zaveje »Satanov dim«, ko v imenu prilagajanja svetu in bolj razumnih pristopov dopuščamo, da dvom razrahlja dogmo.

V angleškem jeziku imamo zanimivo sopomenko: »sanctuary«. »Sanctuary« namreč pomeni tako svetišče kot zatočišče; tako božji prostor kot varen prostor. Da dobrega pol stoletja po papeževem opozorilu o zlu relativizma izide dokument z naslovom »Etični kodeks in standardi ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški cerkvi v Sloveniji«, je več kot pomenljivo. Torej ta »sanctuary«, ta tesna povezava med svetiščem in varnostjo, ni več samoumevna. Na nas, slovenskih kristjanih, je, da varnost v cerkvenem okolju zavestno načrtujemo, gradimo in ohranjamo.

Vmes se je namreč zgodilo razkritje cele vrste spolnih zlorab mladoletnih znotraj Cerkve, zlorab, ki so jih zagrešili duhovniki ali druge posvečene osebe. Večina zlorab je sicer vezana na germanski in anglosaški prostor ter na homoseksualno okolje. Zlorabe sta beležila tudi romanski in slovanski (z njim vred slovenski) prostor, vendar ne v toliki meri, da bi lahko govorili o epidemiji.

Velik sokrivec zlorab je teološki in moralni laksizem (tudi nekakšno koketiranje s prvinami t. i. spolne revolucije), ki je prevzel tudi številne posvečene. Enak sokrivec je institucionalna kultura ščitenja duhovnikov storilcev, češ, ugledu Cerkve ne smemo škoditi, zato o grehu duhovnika raje molčimo. V prvem sokrivcu lahko prepoznamo »Satanov dim« pokoncilskega relativizma, v drugem pa predkoncilski klerikalizem, ki obravnava duhovnike kot nedotakljivo kasto. Konec koncev, kolikor vemo dandanašnji, so se spolne zlorabe dogajale tudi v predkoncilskem obdobju.

Sokrivec zlorab je institucionalna kultura ščitenja duhovnikov storilcev, češ, ugledu Cerkve ne smemo škoditi, zato o grehu duhovnika raje molčimo.

Zlorabe so zlo in kriminal, samo odkritje zlorab pa je začetek odstranjevanja tega zla. Po odkritju sledijo po eni strani takojšnji sodni in disciplinski ukrepi zoper storilce, po drugi takojšnja pomoč žrtvam. Cerkveno občestvo hkrati prične z odprto refleksijo, zakaj je do pojava prišlo, nato so na vrsti protiukrepi, med njimi sprememba institucionalne mislenosti ter kratkoročna in dolgoročna preventiva.

Če je v svetišče (»sancutary«) vstopil »Satanov dim«, svetišče ni več povsem božje. Če ni več povsem božje, ni več varno, zlasti za najbolj ranljive. To je na kratko vsebina grenke učne ure zadnjih desetletij. Zdaj je čas obrata in očiščenja, čas za nov Božji lesk v svetišču.

Članek je objavljen v reviji Cerkev danes (3/2026).