Beseda moč ima pogosto negativen prizvok, vendar moč sama po sebi ni slaba. Strokovnjakinji za socialno delo in pastoralne odnose Diana Garland in Vicki Marsh Kabat jo opredelita kot sposobnost vplivati na vedenje drugega. Duhovnik, katehet, duhovni spremljevalec ali voditelj skupine zato že zaradi svoje vloge razpolaga z določeno močjo. Krščanski odgovor ni odpoved moči, temveč njena uporaba v službi drugega: »Kdor hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35).

Duhovnik, katehet, duhovni spremljevalec ali voditelj skupine zato že zaradi svoje vloge razpolaga z določeno močjo.

Tudi Etični kodeks in standardi ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški cerkvi v Sloveniji opozarjajo na nesorazmerje moči in na možnost, da nekdo svoj položaj, funkcijo ali dolžnost uporabi v svojo korist in v škodo drugega. Pastoralni odnos je pogosto asimetričen: človek poišče pomoč v bolezni, žalovanju, zakonski krizi, osamljenosti ali duhovni stiski. Ameriška protestantska duhovnica Patricia Liberty, dolgoletna strokovnjakinja za pomoč žrtvam in odzivanje verskih skupnosti na spolne zlorabe v pastoralnih odnosih, poudarja, da je za ohranjanje ustreznih meja odgovoren tisti, ki ima v odnosu več moči. Pravilno uporabljena moč drugega krepi, zloraba pa povečuje moč voditelja in zmanjšuje svobodo tistega, ki mu je zaupan.

Ko se pastoralni odnos spremeni

Predstavljajmo si duhovnika, ki med spovedjo zaklene vrata, da ju »nihče ne bo motil«, in se začne spovedanke dotikati. Problem ni le neprimeren dotik ali objem: zlorabljeni so zakrament, zaupanje in duhovnikova avtoriteta. Prostor, v katerem bi se moral človek počutiti varen, postane prostor strahu, spovedanka pa lahko zaradi tega izgubi zaupanje ne le v duhovnika, temveč tudi v spoved in Cerkev.

Ali pa se v zakonski stiski obrne na duhovnega spremljevalca žena. Ta jo začne spremljati, njun odnos pa postaja vse bolj oseben. Nazadnje ji ponudi, da ji bo sam pokazal, »kaj je prava ljubezen«. Ženska, ki je prvotno iskala pomoč, se tako znajde v odnosu čustvene odvisnosti in spolnega izkoriščanja.

Prostor, v katerem bi se moral človek počutiti varen, postane prostor strahu.

Takšnega odnosa ni mogoče upravičiti zgolj z ugotovitvijo, da sta oba odrasla in da sta v spolni odnos privolila. Ta razširjeni stereotip spregleda neenako razmerje moči, ranljivost žene, ki je poiskala pomoč, ter proces, v katerem je pastoralni odnos postopoma postal intimen. Privolitev ni samo izrečeni »da«, ampak mora biti svobodna in brez izkoriščanja odvisnosti, zaupanja ali duhovne avtoritete. Za ohranjanje ustreznih meja je zato odgovoren pastoralni delavec, tudi če druga oseba izrazi naklonjenost ali sama začne odnos usmerjati v spolnost.

Zloraba navadno ni en sam nenaden dogodek. Pogosto jo omogoča postopno premikanje meja: posebna pozornost, ustvarjanje občutka izbranosti, vedno bolj osebni pogovori, skrivnosti, osamitev od drugih ter prepričevanje, da je odnos nekaj izjemnega. Voditelj lahko izmenjuje naklonjenost in distanco, pohvalo in krivdo, zato prizadeta oseba postaja zmedena in vse bolj odvisna od njegovega odobravanja. Takšen proces, ki ga pogosto imenujemo grooming (zapeljevanje), žrtvi oteži prepoznavanje zlorabe in pojasni, zakaj odnosa ne zapusti takoj.

Zloraba postane še očitnejša, če ženska po spolnem odnosu z duhovnikom zanosi, ta pa jo zaradi strahu, da bi se njun odnos razkril, sili k splavu. Spolnemu izkoriščanju se tako pridružijo psihični pritisk, nadzor in varovanje lastnega položaja na škodo druge osebe. Storilec lahko odgovornost prelaga nanjo, zmanjšuje težo svojega ravnanja ali jo prepričuje, da bi z razkritjem škodovala Cerkvi. S tem jo dodatno obremeni z občutkom krivde za posledice njegovih odločitev.

Ko se zlorabi celo Bog

Etični kodeks in standardi ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški cerkvi v Sloveniji duhovno zlorabo opredeljujejo kot omejevanje duhovne avtonomije, pri katerem se glas voditelja zamenjuje z Božjim glasom, versko izrazje pa se uporablja za opravičevanje zlorabe. Italijanska škofovska konferenca v dokumentu Duhovna zloraba: elementi za njeno prepoznavanje in razumevanje konteksta (L'abuso spirituale: elementi di riconoscimento e di contesto, 2025) duhovno zlorabo opredeljuje kot posebno obliko zlorabe vesti, ki z izkrivljenim izvajanjem osebne, verske ali institucionalne moči in avtoritete posega v človekovo dostojanstvo, svobodo in celovitost ter krši njegovo pravico do verskega in duhovnega samoodločanja. Britanska psihologinja in raziskovalka duhovnih zlorab Lisa Oakley, soavtorica knjige Escaping the Maze of Spiritual Abuse, jo opisuje kot sistematičen vzorec prisilnega in nadzorovalnega vedenja v verskem okolju ali z versko utemeljitvijo.

Duhovna zloraba je omejevanje duhovne avtonomije, pri katerem se glas voditelja zamenjuje z Božjim glasom, versko izrazje pa se uporablja za opravičevanje zlorabe.

To se zgodi, ko voditelj uporablja Sveto pismo, sklicevanje na »Božjo voljo«, poslušnost, poklicanost ali grožnjo z duhovnimi posledicami za nadzorovanje drugega. Med opozorilnimi znamenji so manipulacija, pritisk, zahteva po pretirani predanosti in pokorščini, strah, izolacija, poniževanje ter okolje, v katerem ni dovoljeno postavljati vprašanj, izraziti nestrinjanja ali govoriti o zlorabi. Posebej nevarna je zamenjava med duhovnikovim mnenjem in Božjo voljo: če nasprotovanje voditelju postane enako neposlušnosti Bogu, človek izgublja svobodo lastne vesti.

Predstavljajmo si mladoletno dekle, ki jo duhovnik najprej povabi k pastoralnemu sodelovanju. Namenja ji posebno pozornost in ji daje občutek, da je izbrana. Odnos postaja vse bolj oseben in nazadnje tudi spolni. Pri tem ji dopoveduje, da je njegova »Veronika«, ki mu kakor Jezusu na križevem potu obriše obraz, ali njegova »Marija Magdalena«, ki mu ostaja blizu v trpljenju. Svetopisemske podobe niso več uporabljene za približevanje Bogu, temveč za legitimiranje njegovega odnosa z dekletom.

Duhovna zloraba je še posebej huda, ko storilec za prikrivanje spolnega nasilja uporabi zakrament spovedi. Duhovnik na primer dekle, ki jo duhovno spremlja, s prisilo ali zlorabo avtoritete podvrže spolnim dejanjem. Ko žrtev občuti krivdo, jo povabi, naj se spove pri njem, in ji podeli odvezo. Tako nastopi hkrati kot storilec in spovednik, zakrament pa uporabi za utišanje žrtve, ohranjanje nadzora in prikrivanje svojega ravnanja. Kanonsko pravo spolno dejanje, doseženo s prisilo ali zlorabo avtoritete, obravnava kot kaznivo dejanje (kan. 1395 § 3).

Duhovnik tako nastopi hkrati kot storilec in spovednik, zakrament pa uporabi za utišanje žrtve, ohranjanje nadzora in prikrivanje svojega ravnanja.

V drugem primeru duhovnik ženski, s katero ima spolni odnos oziroma jo spolno izkorišča, svetuje, naj pri drugem spovedniku svoj greh zoper šesto Božjo zapoved opiše tako nejasno, da ta ne bo mogel ugotoviti, kaj se je zgodilo, in da je bil v dogodek vpleten prav duhovnik. Kar je videti kot duhovni nasvet, je v resnici navodilo za prikrivanje njegovega ravnanja. Sorodna, še huje kaznovana različica te zlorabe je, kadar bi duhovnik sam pri spovedi odvezal spovedanko, s katero je imel spolni odnos: taka odveza soudeleženca bi bila zunaj smrtne nevarnosti neveljavna (kan. 977), duhovnik pa bi s tem storil težek prestopek zoper svetost zakramenta pokore (kan. 1384).

Spolni zlorabi se tako pridružita zloraba vesti in zakramentalne avtoritete. Žrtev lahko začne verjeti, da je sama odgovorna ali da bi s prijavo prelomila spovedno skrivnost. Toda odgovornost nosi storilec. Molitev in zakramenti, ki naj bi bili vir opore, se zato lahko povežejo s strahom, sramom in izdajo.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (3/2026).