Začetek in konec

Pred 120 leti (v petek, 6. septembra 1901) je začel voziti ljubljanski tramvaj. »Danes zjutraj se je električna cestna železnica izročila svojemu namenu in se je začel redni promet. Železnica funkcijonira prav gladko. Kakor vsaka novost, obuja železnica veliko zanimanja. Seveda so vagoni danes skoro vedno polni. Tudi življenje po ulicah je s to napravo veliko pridobilo in postalo je nekako velikomestno živahno,« je poročal časnik Slovenski narod. Prvi dan so prodali 6.400 vozovnic, kar je bilo zelo veliko, saj je imela takrat Ljubljana bistveno manj prebivalcev kot danes.

Drdrajoči rdeče-beli vozovi so v ljudeh budili radovednost, živali pa so navdajali s strahom, zato se je zgodilo več nesreč. »Konj splašil se je danes dopoludne pred škofijo, ustrašil se je električnega voza, ki mu je privozil nasproti. Konj je zavrnil voz nazaj in na železnični tir tako, da je električni voz zadel v njega in ga prevrnil. Na vozu je bila naložena detelja. Voznik, njegova žena in hlapec, ki so bili na vozu, so padli z voza, pa se niso poškodovali,« je 7. septembra 1901 poročal Slovenski narod.

Prvo leto je ljubljanski tramvaj prepeljal okrog 330.000 potnikov, leta 1932 pa skoraj 6,8 milijona. Mreža prog se je z leti precej razširila, število vozil se je povečalo. Po drugi svetovni vojni pa politična elita tramvaju ni bila naklonjena, zato so ga ukinili. Decembra 1958 ga je na zadnjo pot pospremila velika množica Ljubljančanov. Namesto tramvaja so po mestu potnike prevažali avtobusi in trolejbusi. Toda s temi avtobusom podobnimi cestnimi vozili na električni pogon, ki so se napajala podobno kot tramvaji iz zračnega voda, je bilo precej težav. Tokovni odjemniki so se snemali, pozimi je potnike včasih stresla elektrika, vozila so morala voziti po točno določeni poti. Zato so pred petdesetimi leti, 4. septembra 1971, ukinili tudi trolejbuse. Tako so ostali samo avtobusi, ki še danes vozijo po Ljubljani.