Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Alojz Kovšca: »Največja prevara za volivce je, ko nekdo reče, da ni ideološki«

Janez Porenta
Za vas piše:
Janez Porenta
Objava: 14. 12. 2022 / 06:00
Čas branja: 19 minut
Nazadnje Posodobljeno: 14.12.2022 / 08:00
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Alojz Kovšca: »Največja prevara za volivce je, ko nekdo reče, da ni ideološki«

Alojz Kovšca: »Največja prevara za volivce je, ko nekdo reče, da ni ideološki«
Alojz Kovšca je v ponedeljek uradno končal predsedovanje 6. sklicu Državnega sveta. FOTO: Tatjana Splichal
Alojz Kovšca velja za preudarnega, zmernega, dialoškega, načelnega politika, odličnega retorika z jasno začrtano mislijo, ki je hkrati ostra, spoštljiva in duhovita. Prav na dan, ko je tudi uradno končal predsedovanje 6. sklicu Državnega sveta in s tem morda tudi svojo politično kariero, je v prvem intervjuju spet v »civilu« spregovoril za bralce (spletne) Družine.

Dotakniva se najprej stanja demokracije v Sloveniji. Kako zdrava je?

Če pogledava prehojeno pot od trdorokega socializma, smo naredili kar velike korake. Če se primerjamo z drugimi državami, ki so se izkopali iz enopartijskega sistema in grabijo z dolgimi koraki v prihodnost, smo nekje nekaj zamočili. Če smo samokritični, smo tudi tisti, ki se zavzemamo za pluralno družbo, večstrankarski sistem, demokratično ureditev, naredili kar precej napak, ki nas stanejo. Nič pa še ni izgubljenega. Sodobna konstelacija odnosov, razmišljanje ljudi, obstoj sredstev množične komunikacije onemogočajo vrnitev avtokratskega, avtoritarnega, enopartijskega sistema. Nekateri njegovi atributi lahko kot feniks vzniknejo iz pepela, ne morejo pa dolgo trajati. Ljudje so se razvadili svobode in tudi če kdaj malo zamižijo in popustijo avtoritarnim dejanjem, pridejo vedno nazaj k zaključku, da je svoboda še vedno najboljše, kar se nam je zgodilo. Ne bodo je spustili tako lahko iz rok.

Če se nekdo deklarira za osebo civilne družbe, živi pa življenje ekstremnega politika, to ni civilna družba.

In koliko lahko k stanju demokracije v državi prispeva Državni svet?

Državni svet je sok demokracije v Sloveniji. Mnogi se sprašujejo, ali ga sploh potrebujemo, nekateri pravijo, da s tako malo pooblastili ne pripomore k ničemur, drugi, da ima celo preveč pooblastil in se neposredno vpleta v delovanje izvršilne oblasti. Sam pravim, da ima Državni svet ravno dovolj pooblastil, če jih državni svetniki izrabljajo skladno z zakonom in interesi tistih, ki so jih izvolili. Vloga predsednika Državnega sveta je zlasti, da državnim svetnikom nudi oporo, da so lahko pogumni v izpostavljanju svojih stališč, hkrati pa odpira vrata civilni družbi, strokovnim organizacijam, lokalnim skupnostim, da se na stičišču politike in civilne družbe lahko sliši tudi glas tistih, ki jih politika običajno presliši.

Alojz Kovšca (1965) je bil tri mandate član Državnega sveta, v 6. sklicu zadnjih pet let tudi njegov predsednik. Z ženo Stanko imata štiri otroke in šest vnukov.

Vloga Državnega sveta ni to, da poje hvalnice vsakokratni vladi ali da jo zaradi nepravilnega delovanja ustavlja, temveč, da javnosti predoča dileme in nestrinjanje z zakonskimi rešitvami, da javnost poziva k aktivnemu delovanju v politiki, da se ljudje zavedo, kaj (ne)sprejem zakona pomeni zanje. DS naj bi bil glasilo javnosti, ki odstrinja tančico z zakonskih rešitev, zapakiranih v čudovite ideološke embalaže ali všečne parole, ki se na koncu izkažejo kot škodljive za ljudi. Obenem Državni svet odpira vrata ljudem v politiko. V zadnjem mandatu smo izvedli veliko število strokovnih in civilnodružbenih posvetov. Bili smo zelo pluralni, mnogih tem, ki jih politika odriva in se jih izogiba, ker ne prinašajo političnih točk, kvečjemu težave, smo se lotili z vso vnemo. Državni svet je zametek prave ljudske demokracije, ki jo izriva strankokracija, ki se dogaja v Državnem zboru.

Nihče nam ne more očitati, da je vera vzrok konflikta. Verujoči nismo izključujoči drug do drugega, bolj so izključujoči tisti, ki ne verujejo.

Je vpliv strankarske politike na vsa področja življenja prevelik?

Naš bazen, iz katerega črpamo kadre za umetnike, znanstvenike, obrtnike, politike, je omejen. Zato se poslužujemo bližnjic. Pri nas je lahko že prav vsak politik. S skrbjo me navdaja, da nekateri poslanci v 4 letih mandata redko odprejo usta in še tedaj povedo, kar jim napišejo v strankarskih centralah. To ni politika, to je nadomestek za politiko. Biti nasmejan, prijazen obraz, uspešen na drugem področju in pritegniti glasove volivcev, potem pa pasivno odsedeti mandat v Državnem zboru – to ni politika, je nadomestek. Ne cenimo pa politikov, ki znajo in želijo delati, so altruistično nastrojeni in jim je mar za državo. Volivci nasedamo parolam in obljubam, nihče se ne sekira, če se obljub ne izpolni.

FOTO: Tatjana Splichal

Zelo me moti kratek spomin slovenskega volilnega telesa. Ena od strank je obljubljala 30 dni do osebnega zdravnika. Kaj se je zgodilo? Ne le, da ni spolnila obljube, Slovenci še izgubljamo osebne zdravnike. Prav nihče iz te stranke še ni stopil pred kamere in javnosti povedal, kaj je šlo narobe, zakaj ne drži obljube. Dokler ljudje politiki spregledujejo takšne napake, si v Sloveniji ne moremo obetati resne politike. Za tako stvar bi se moralo leteti iz parlamenta. Kar se ljudem obljublja, je zaveza za politike. Ignoranti pa, ki že desetletja obljubljajo nemogoče stvari in se selijo iz stranke v stranko, prihajajo z vedno novimi obrazi s starim nahrbtnikom in s starimi obljubami – ljudje bi počasi že morali doumeti, da tega niso dolžni sprejeti in lahko glasujejo tudi drugače.

Politik, ki pozablja, od kod prihaja, in ki ne pozdravlja več svojih sosedov in bivših sodelavcev, si koplje globoko jamo, iz katere težko še kdaj nos pomoli.

Kultura dialoga v Državnem zboru iz mandata v mandat pada. Kako pa je v Državnem svetu?

Težko bi se strinjal, da bi to, kar se dogaja v Državnem zboru, imenovali kultura dialoga. To je gostilniški ravs in kavs. Tu se bolj praviloma kot izjemoma napada osebnost, manipulira z dejstvi. Ni velika manipulacija, če nekdo dejstva izkrivlja, večja manipulacija je, če jih zamolči. To je slabše za demokracijo. Ko gre za nepravilna ravnanja nasprotne strani, se to izpostavlja v nedogled in na najbolj krut in vulgaren način, ko pa gre za enaka dejanja naših, se to opravičuje z negativnimi primeri z druge strani. To ni dialog, to ni argumentacija, to je vodenje politike na gostilniški način.

V Državnem svetu smo ohranili kulturo dialoga. Nikoli se nismo naslavljali medosebno. Vedno smo naslavljali avditorij in z argumenti. Ljudje smo različni, državni svetniki prav tako, tudi sam sem se razlikoval od drugih po socialni pripadnosti, stopnji izobrazbe, verbalnih sposobnosti; vsak od nas je zagovarjal interese tistih, ki so ga izvolili, na sebi primeren in dostopen način. Ne moremo pričakovati od vseh, da so verbalno močni in da so njihove besede za govorniškim odrom, kot bi poslušali Cicera. Večinoma pa so bili državni svetniki in svetnice iskreni in kritični, a nikoli vulgarni.

FOTO: Tatjana Splichal

Na ta način se da peljati tudi dialog v Državnem zboru, a z enim izpolnjenim pogojem, da se tiste, ki že desetletja povzročajo medsebojno nestrpnost in prenašajo kulturo nedialoga in prepiranja, odstrani. Ne mislim, da bi morali imeti besedno policijo. Ne, to je stvar volivcev, ki morajo prepoznati zdraharje in tiste, ki so sposobni sodelovati. Tu pa je težava, če nekdo zlorabi voljo volivcev in potem na mala vrata privleče nazaj zdraharje, ki jim volivci ne namenijo glasov – to zopet ni več politika, temveč gostilna. Na letošnjih volitvah, brez dlake na jeziku, so bili volivci okrog prinešeni. Obljubljena jim je bila nova politika, svež pristop, novi obrazi, zbudili pa smo se s kopico ministrov in državnih sekretarjev, ki so jim ljudje pokazali rdeči karton, a so se zopet pojavili na mestih, kjer odločajo o usodah ljudi, naroda, države, ne da bi bili za to od ljudi pooblaščeni, poklicani in bi jim ljudje zaupali.

Še ena noviteta, ki bi jo ljudje morali prepoznati kot negativen pojav, je civilna družba. Ne govorim o civilni družbi nasploh, temveč o podaljških političnih strank, financiranih od političnih strank, iz proračuna ali iz odtujenih centrov moči, ki se gredo strankarsko politiko, ne da bi bili registrirani kot politične stranke. Registrirani so kot organizacije civilne družbe, uživajo vse bonitete civilne družbe, ne sme se jih nadzorovati, nihče jih ne verificira z volitvami, nadnje se ne more nihče z ničemer spraviti, ker vpijejo, da je to napad na civilno družbo. Če se nekdo deklarira za osebo civilne družbe, živi pa življenje ekstremnega politika, to ni civilna družba.

Ljudje me dostikrat vprašajo, ali sem nacionalist. Nisem. Domoljub sem.

Koliko je prostora za ideologijo v Državnem svetu?

Največja prevara za volivce je, ko nekdo reče, da ni ideološki. Vsak med nami je ideološki. Vprašanje je samo, koliko to javno prizna ali pa se za nečim skriva. Varuj se ljudi, ki skrivajo svoja ideološka prepričanja in prodajajo nevtralnost! Takšnih ni. So samo pokončni ljudje, ki povedo, kdo in kaj so, in so ljudje, ki se prodajajo za nekaj, kar niso. Ideologija je seveda prisotna v Državnem svetu, ne determinira pa načina vedenja svetnikov. Dostikrat se je zgodilo, da so svetniki z levo ideološko podstatjo glasovali proti rešitvam levih vlad in svetniki z desne strani proti rešitvam desnih vlad. Vsakokratna oblast vidi DS kot nekakšno opozicijo in benti nad tem, kako ustavlja pohitreno delo vsakokratne oblasti, ki želi udejanjati svojo voljo tudi tam, kjer to ni potrebno ali celo dovoljeno. Nikoli se nisem želel osebno spravljati v konflikte z dvomljivci o upravičenosti obstoja DS, ker to ni naloga, dolžnost ali pravica državnih svetnikov. O obstoju DS odločajo poslanci Državnega zbora, oni definirajo okvire, v katerih deluje Državni svet. Dvomim pa, da bi lahko v Državnem zboru kdo zbral večino, s katero bi ukinil Državni svet, ker bo civilna družba skočila pokonci.

Sem optimist. Le obupati ne smemo in tiho ne smemo biti, delati moramo za skupno dobro in se tudi osebno in javno izpostavljati in povedati, kaj nas teži. V nasprotnem primeru bodo to drugi počeli za nas.

Kateri ključni izzivi so pred Slovenijo?

Najprej moramo ljudi naučiti, kaj je to politika. Politika ni nekaj, kar se dogaja mimo njihove volje, in ni nekaj slabega. Politika je lahko poštena, pozitivna in v domeni ljudi. Ni dovolj, da gredo ljudje samo na volitve. Ljudje imajo možnosti uporabljati sodobna sredstva komunikacije in povedati, kdaj jim kaj ni všeč. Sem proti temu, da delajo afne iz sebe, biciklirajo, vpijejo s transparenti, nosijo žaljive napise, mečejo steklenice v izložbe – ne, to ni potrebno. Živimo v 21. stoletju, lahko povemo omikano, kaj nam je in kaj nam ni všeč. Pritisk ljudi na politiko je premajhen. V Sloveniji imamo organizirane skupine, ki so bolj v domeni ene ideologije in zelo učinkovito izvajajo pritiske na nasprotno ideološko stran, imamo pa dokaj pasivno telo volivcev, ki se jim zdi, da njihov glas nič ne šteje – da, če govori eden; ne pa, če govori vsa regija.

FOTO: Tatjana Splichal

Začeti se moramo tudi zavedati, da denar ne raste na drevju. Da ga politiki ne čarajo, temveč ga jemljejo ljudem in gospodarstvu ter ga razporejajo v dobrobit vseh nas. Če ljudje dvomijo, da je rezultat njihovega dela pravično razporejen, morajo dvigniti glas in to jasno povedati. Ne morem sprejeti dejstva, da v Sloveniji elektriko plačujemo v večkratniku cene, ki jo plačujejo najrazvitejše države EU. Ne sprejmem nobenega izgovora za to. Če smo kaj storili narobe, zakaj bi zaupali ljudem, ki so naredili narobe? Zakaj imajo še vedno možnost delati narobe? Če so naredili drastične napake, je čas, da odidejo. Naj pridejo drugi, ki znajo.

Ljudje morajo tudi razumeti, da ni zastonjskih kosil. Če nekdo obljublja 50.000 stanovanj, ni nekaj narobe le z njim, temveč tudi z ljudmi, če mu to verjamejo. Kjer koli država s svojo uravnilovko poizkuša nekaj urediti, se vedno najde nekdo iz njenih vrst ali od tistih, ki jih država protežira in ščiti, ki to zlorabi. Naivno je razumeti državo kot nekoga, ki ti vedno stoji ob strani in ti pomaga. Ne, država je tu zato, da imamo ferplej in se spoštuje zakone, ki pa morajo biti učinkoviti in lahko ljudje normalno živimo od svojega dela in ne od miloščine države.

Advent je čas, ko Božje oko pogleda v našo dušo, ko se Božje srce odpre in posije na nas topel žarek. Samo prestreči ga je treba, ni ga treba iskati, on poišče nas. Če smo odprtega srca in dobrih misli, nas žarek iz nebes doseže.

Koliko je slišan glas katoličanov v slovenski družbi?

Slovenski katoličani bolj ko ne molčimo in gledamo v tla. Sem in tja se najde kdo, ki pričuje vero in javno pove, da je katoličan, da se redno udeležuje maš, da ne bo spremenil svojega svetovnega nazora, tudi če ne bo dobil službe. To redko počnemo. Ustvarja se klima nestrpnosti do slovenskega katolištva. To je v interesu zgolj eni ideologiji, ki v slovenskem prostoru forsira druga verstva, ker jih jemlje kot konkurenčna katoliški veri in s tem meni, da jo bo oslabila in zmanjšala število verujočih. To je naivno pričakovanje. Medverski dialog v Sloveniji je na visoki ravni, verniki različnih veroizpovedi in Cerkve zelo dobro medsebojno sodelujemo, nihče nam ne more očitati, da je vera vzrok konflikta. Verujoči nismo izključujoči drug do drugega, bolj so izključujoči tisti, ki ne verujejo.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je sodelovanje z drugače verujočimi zelo enostavno. Vsi smo ljudje, ki upoštevamo neke vrednote, se jih držimo in tudi v medsebojnem občevanju, sodelovanju, komunikaciji spoštujemo drug drugega, ker nam tako vera zapoveduje. Vemo, da se pred seboj, sosedi, sorodniki, sodelavci lahko skrijemo, pred Bogom pa se ne moremo. Kdor vero jemlje kot direktnega sovražnika svoje ideologije, pa se trudi vlogo Cerkve vedno znova pokazati v negativni luči. Grdo pa je, če se grehe posameznikov preslikava na celotno občestvo ali vse klerike.

FOTO: Tatjana Splichal

Katoličani smo malo preveč prestrašeni iz preteklosti in se to prenaša naprej. Jaz nimam nobene težave povedati, kdo sem, kam pluje moja barka, kaj so moje vrednote. Nič me ne prizadene, če me kdo – kot se mi je res zgodilo – vpraša, kako lahko človek, ki je tako izobražen in inteligenten, verjame v take pravljice. Odvrnil sem mu, da je enako, kot če bi stali pred Louvrom in vprašali nekoga, zakaj da toliko denarja, da gre noter gledat tiste malarije. Kdor ne vidi, mu je težko razložiti, kakšne barve je ta svet. Kdor ne sliši, mu je težko razložiti, kako odmeva nebeška glasba v ušesih. Kdor Boga, vere in sočloveka ne čuti kot mi verujoči, nima tega spoznanja. Če nekdo ne vidi, ne sliši ali s srcem nečesa ne čuti, do njega ne čutim nobenega odpora, želim pa, da to, kar vidim, čutim, doživljam, dovoli meni, ker je to moja intima. In želim, da pusti, da se z enako mislečimi in čutečimi počutim domače, z njimi komuniciram in tvorim občestvo. Če se lahko nekdo združuje na podlagi hobija, zakaj se ne bi mogel nekdo združevati na podlagi univerzalnih vrednot, ki so temelj te družbe, EU in naše države.

Težko bi se strinjal, da bi to, kar se dogaja v Državnem zboru, imenovali kultura dialoga. To je gostilniški ravs in kavs.

Je Slovenija tri desetletja po osamosvojitvi še tista država, za katero ste se sami tudi dejavno borili?

Ni. Jaz sem se boril za ideal, za suvereno državo svobodnih državljanov Slovencev. Ljudje me dostikrat vprašajo, ali sem nacionalist. Nisem. Domoljub sem. Boris Pahor je zelo dobro razložil, da domoljubje postane nacionalizem takrat, kadar nimaš svoje države in se boriš za svoj narod, da bi to državo dobil. Mi smo svojo državo dobili, imamo jo. V ustavi piše, da je to država slovenskega naroda; nosilec političnih pravic v njej je slovenski narod, ki je dolžan vsem drugim ljudem, ki prebivajo ali se znajdejo na njenem teritoriju, nuditi vse človeške pravice, zapisane tudi v mednarodnih listinah. Nikakor, nikoli in nikdar pa nismo dolžni slovenske nacionalne države, države Slovencev, spremeniti v malo Jugoslavijo ali v podružnico sosednjih držav, ker bomo s tem kratili suvereno politično pravico slovenskega naroda, da ima svojo državo. Ne vidim nobenega vzroka, zakaj bi ljudje, pripadniki narodov, ki že imajo svoje države, imeli dve državi, v katerih bi imeli identične pravice, Slovenci pa bi si svojo državo delili z drugimi.

Pri nas je lahko že prav vsak politik. S skrbjo me navdaja, da nekateri poslanci v 4 letih mandata redko odprejo usta in še tedaj povedo, kar jim napišejo v strankarskih centralah. To ni politika, to je nadomestek za politiko.

Kaj pa so potem razlogi, da ste še ponosni na Slovenijo?

Da bi demokracija dozorela in bi ljudje vedeli, kaj početi z njo, je potreben čas. Drugi narodi se učijo državljanske vzgoje dosti intenzivneje kot mi, pri nas je bila državljanska vzgoja v preteklosti to, da moraš zaupati eni partiji, enemu vodji, eni ideologiji. Demokracija to postavlja na glavo in pravi, da imaš vso pravico terjati odgovornost od tistih, ki si jih izvolil, in za to ne boš šel na Goli otok, ne boš izgubil službe, ne boš na sramotilnem stebru. Naučiti ljudi živeti demokratično, biti odgovoren, ponosen in zahteven do tistega, ki upravlja državo, je proces, ki zahteva spremembo generacij. Starejše generacije živijo s trpkim spoznanjem, da je nevarno govoriti proti politikom; srednje generacije se nimajo časa ukvarjati s tem; mlajše generacije so rojene v relativnem izobilju in se šele pripravljajo na to, da bodo v svoji zreli dobi začele uporabljati demokratična orodja, ki so jim na voljo.

FOTO: Tatjana Splichal

Naredili smo veliko napako, da nismo izvedli lustracije, da smo lastninjenje izvedli tako, da smo omogočili prisklednikom in tranzicijskim mogotcem, da so izropali javno premoženje za male denarje in zdaj krojijo usodo države. Tudi to se bo enkrat končalo. Sem optimist. Le obupati ne smemo in tiho ne smemo biti, delati moramo za skupno dobro in se tudi osebno in javno izpostavljati in povedati, kaj nas teži. V nasprotnem primeru bodo to drugi počeli za nas.

Dobre spremembe se ne začnejo revolucionarno, z epohalnimi dogodki; začnejo se z majhnimi gibi in gestami, z nasmehom, stiskom roke, prijazno besedo. Če s tem nadaljuješ, lahko svet postane lepši.

Komu se je z minulim ponedeljkom, odkar ste spet v »civilu«, bolj oddahnilo – vaši ženi ali vam?

Verjetno kar precejšnjemu delu slovenske politike. Znebili so se me. A kjer koli sem se pojavil med ljudmi, sem le redko doživel negativen odziv. Običajno mi ljudje rečejo, da kar povem, storim na tako enostaven način, da še oni razumejo, za kaj gre. Ni vsakomur dano, da bi težavna vprašanja tolmačil na ljudem razumljiv način. Kot drugo, nikoli ne dam obljub, ki jih ne izpolnim. Tretje, sem zelo kritičen, tudi sarkastičen in ciničen, če kdo prestopi vse meje dovoljenega.

Z Družininim urednikom Boštjanom Debevcem. FOTO: Tatjana Splichal

Plača predsednika Državnega sveta je precej visoka, odslej se bom moral zelo potruditi, da jo bom zaslužil na prostem trgu. Izziv je pri 57 letih zopet začeti na trgu, treba je dosti poguma. Udobneje bi bilo, če bi koga prosil, naj me kje zaposli – kot se bivši politiki potem svaljkajo po raznih službah, v katerih velike škode ne morejo storiti, koristi pa tako ni. To bi bilo zame degradativno. Nikoli nisem živel na veliki nogi. Tudi ko sem bil predsednik DS, nisem spremenil niti enega prijatelja; ostal sem mali človek z razumevanjem za male ljudi. Politik, ki pozablja, od kod prihaja, in ki ne pozdravlja več svojih sosedov in bivših sodelavcev, si koplje globoko jamo, iz katere težko še kdaj nos pomoli.

Demokracija pravi, da imaš vso pravico terjati odgovornost od tistih, ki si jih izvolil, in za to ne boš šel na Goli otok, ne boš izgubil službe, ne boš na sramotilnem stebru.

Advent izzveneva, božični praznik je pred vrati, zaključiva ta pogovor z besedo spodbude bralcem.

Živimo v času, ko svet pretresa krvava vojna, ko je še veliko lačnih, bolnih, nepreskrbljenih po svetu. Vsak od nas lahko napravi vsaj komu od njih kak trenutek lepši. A z dobrim dejanjem lahko začnemo pri sebi, starših, sorodnikih, sosedih, sodelavcih. Če smo v tem letu storili kaj, kar je skalilo naše odnose, je zdaj pravi čas, da prideš, voščiš, se opravičiš, pogledaš v oči, stisneš roko in popraviš, kar je bilo slabega. Dobre spremembe se ne začnejo revolucionarno, z epohalnimi dogodki; začnejo se z majhnimi gibi in gestami, z nasmehom, stiskom roke, prijazno besedo. Če s tem nadaljuješ, lahko svet postane lepši.

FOTO: Tatjana Splichal

Sodržavljanom bi zaželel, naj, ko se zjutraj zbudijo, najprej ugledajo prijazen obraz; in preden gredo spat, naj jih k počitku spet pospremi prijazen obraz; vmes pa naj postorijo kaj dobrega za svoje bližnje in skupaj z njimi tudi za pomoči potrebne. Vsak zase, z jeznim ali otožnim obrazom, ne bo spremenil sveta na bolje. Skupaj zmoremo vse. Advent je čas, ko Božje oko pogleda v našo dušo, ko se Božje srce odpre in posije na nas topel žarek. Samo prestreči ga je treba, ni ga treba iskati, on poišče nas. Če smo odprtega srca in dobrih misli, nas žarek iz nebes doseže. Če se zapremo v žalosti, jezi ali razočaranju, nas ne more doseči. Bodimo veseli, veselimo se novega rojstva, novo leto pa je priložnost za boljši svet.

Nalaganje
Nazaj na vrh