Ste dobro znani kot nekdanji politik, obrtnik, nekdanji predsednik Državnega sveta, manj je znano, da ste tudi dejavni župljan. Kako ste prišli v stik z realnostjo ŽPS-jev?

Čisto preprosto. Pred 20 leti smo se z vso družino preselili v Veliko Račno, župnija Kopanj. Neko nedeljo, ravno ko sem bil sredi urejanja prostorov, je na obisk prišel grosupeljski dekan z vprašanjem, ali bi bil pripravljen nekaj storiti tudi za župnijo. »Kolikor mi bo čas dovoljeval,« sem mu odgovoril. Dekan me je prepričal in takoj sem se znašel v ŽPS župnije Kopanj cel mandat. Pozneje sem šel v Državni svet in je zmanjkalo časa.

Alojz Kovšca je pogosto vabljen, da spregovori o poslanstvu laikov in o ŽPS-jih kot obliki dejavne vere in odgovornega državljanstva.

Kakšne so vaše osebne izkušnje takratnega sodelovanja v ŽPS?

Zelo dobre. Bil sem v tistem času ravno prišlek, komaj sem prišel v kraj in kar naenkrat sem se vključil v ŽPS. Priložnost, da spoznaš več ljudi, da se bolje vklopiš v utrip kraja, in še nekaj: veliko boljša priložnost, da si najdeš prave prijatelje kot pa v gostilni ali še kako drugače. ŽPS je bil zame stičišče ljudi dobre volje, ljudi s čutom za odgovornost do sočloveka, in lažje se je bilo pogovarjati, se dogovarjati.

Kako razumete sodelovanje laikov v ŽPS: je to poslanstvo, prostovoljno delo? Kako bi opredelili ta angažma?

Mislim, da je to izvirno krščanstvo. Jezus nam je zapustil občestvo. Jezus ni definiral svojega poslanstva na ta način, da bi pustil svoje namestnike, vsi ostali pa bodite pasivni in sledite tem mojim namestnikom, ampak je pozval prav vse, da hodimo za njim.

Hoditi za njim pomeni izkušnjo z Bogom, to, kar vsak posameznik čuti do vere in do Boga, pomeni pa tudi nekaj drugega: da ne korakamo slepo drug ob drugem, temveč da korakamo drug z drugim; da po tej poti pobiramo tiste, ki padejo, da se podpiramo, da tistih, ki zaostajajo, na poti do končnega cilja ne pustimo za seboj, ampak da hodimo vsi skupaj. ŽPS-ji so most med, recimo temu, institucionalno Cerkvijo in posamezniki. Tam, kjer so ŽPS-ji dejavni, se to zelo dobro čuti. Občestvo zelo dobro deluje. Če se kdaj udeležite kake proslave, kakega dobro pripravljenega dogodka, vidite, da tam vsak sijajno sodeluje, da je veliko otrok, da vključeni starejši … Kjer ŽPS-ji bolj mirujejo, čakajo, da vse pripravi župnik ali kaplan, te stvari šepajo.

ŽPS-ji so most med institucionalno Cerkvijo in posamezniki.

Na katerem specifičnem področju se vam zdi, da so ŽPS-ji še posebej poklicani k aktivnemu delovanju danes? Česa ne bi smeli spregledati?

Ne smemo spregledati dejstva, da se prebivalstvo stara, da živimo vse dlje, da bo v družbi čedalje manj možnosti, da nam bo kdo »institucionalno« pomagal. Pomagati si bomo morali sami. Zavedajmo se, da bo treba ljudem pomagati. Ni rešitev ta, da starejše zapiramo v domove za ostarele. Tam lahko dobijo »uniformirano« pomoč, tam je lahko vse čisto, lepo, svetlo …, ampak ljudje se tam še vedno počutijo napol kot v bolnišnici, napol kot v hiralnici in ta občutek je neprijeten. Če nam uspe starostnike obdržati v domačem okolju, ki so ga vajeni, če nam uspe, tudi skozi ŽPS-je, organizirati neko pomoč, službo, družbo za te starejše, potem bomo ostali občestvo. Ne bo se zgodila atomizacija družbe, ne bomo otoki drug ob drugem, oddaljeni drug od drugega, se ne bomo samo srečevali, ampak bomo tudi sobivali. Obdobje, ki nas čaka, bo zelo težko, ker bo malo mladih ali bodo obremenjeni s skrbjo za svoje starejše, s skrbjo za svoje mlade družine. Mi, starejši, bomo morali najti način, kako si bomo pomagali sami, da ne bomo obremenjevali mlajših, in kako bomo sobivali z njimi, ne da bi bili preveč zahtevni.

Oblasti, ne samo pri nas, pa nam kot rešitev tega vprašanja ponujajo nekaj drugega …

To, kar se je v zadnjem času poskušalo s projektom evtanazije, je razčlovečenje človeške družbe. Življenje moramo vzeti takšno, kakršno nam je Bog dal. Se sprijazniti, da smo na tem svetu eni dlje, eni krajši čas, da so eni do zadnje ure sposobni samostojnega življenja, drugi pa kar dolgo pred odhodom s tega sveta ne. Za vse je treba enako poskrbeti. Ni rešitev, da ugasnemo sočloveka. Rešitev je, da mu pomagamo obstajati toliko, kolikor mu je bilo namenjeno.

To, kar se je v zadnjem času poskušalo s projektom evtanazije, je razčlovečenje človeške družbe.

ŽPS-ji morajo pri tem vzgajati ne mlajše, ampak vzgajati starejše. Starejši imamo pri tem zelo zanimiv pogled, ki me zadnje čase precej moti. Mi mislimo, da vse vemo in da je treba vzgajati samo mlade. Pravzaprav smo se starejši nekje na poti življenja izgubili. Naša generacija je pripeljala do stanja, kakršno je. To, da nismo imeli otrok, da smo zanemarjali prihodnost, to se nam zdaj obrestuje. Generacija, ki je to povzročila, bo to tudi poplačala z nižjo kakovostjo življenja v starosti.

ŽPS-ji so tu kot nalašč. Imamo čedalje manj duhovnikov, imamo pa ljudi dobre volje, ki so zvesti Kristusovemu nauku in zvesti desetim zapovedim, saj več od tega pa ni treba. Le videti sočloveka, mu zaupati, ga imeti rad, mu pomagati in zaupati v Božjo pomoč. Teologija ti da neko širšo duhovno dimenzijo. Praktično delo s človekom ti da tisto, česar ti ne nadomesti noben študij.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (1/2026).