Kakor je gospodar povabil služabnike, da dobro ravnajo s svojimi talenti, tako tudi mnoge izmed vas vabi, da postanete člani ŽPS, župnikovi sodelavci. Če ŽPS razumemo pravilno, postane jasno, da ne gre za elito vernikov. Niso povabljeni zato, ker bi bili člani bolj pobožni, bolj izobraženi ali bolj dejavni, ampak zato, ker so razpoložljivi, ker klicu poslanstva (ki v resnici ne prihaja od župnika ali vernikov, ampak od Boga) odgovorijo pritrdilno. Svoje talente dajo na razpolago za sodelovanje v dobro širše skupnosti.

Bog tudi mnoge izmed vas vabi, da postanete člani ŽPS, župnikovi sodelavci.

Biti član ŽPS je poklicanost

Beseda volitve nam pozornost hitro usmeri v kak državni organ, v Cerkvi pa govorimo o izbiri članov, saj gre za pot drugačnega razločevanja in odločanja. Prav je, da se izbire v Cerkvi lotimo z resnostjo in klicem k Svetemu Duhu, saj izbiramo ljudi, ki bodo pomembno sodelovali pri življenju naše župnije in bodo župnikovi (po)svetovalci. Vsaka župnija sicer volitve v ŽPS izpelje po svoje (in prav je, da si jih prilagodi po svoji meri), se pa v številnih župnijah pokaže, da se – povsem nehote – pri ljudeh pojavi skušnjava, da bi članstvo v župnijskem pastoralnem svetu razumeli kot znamenje posebnega zaupanja, ugleda ali celo »višje stopnje« pripadnosti Cerkvi. A takšno razumevanje ne zadene bistva tega poslanstva. 

Biti član ŽPS ni dokaz, da si nekaj več, temveč znamenje, da so verniki in župnik v človeku prepoznali nekoga, ki je pripravljen nekaj darovati: svoj čas, razmislek, izkušnje, pa tudi sposobnost poslušanja in zorenja v odnosih. Gre za povabilo, ne za nagrado. Povabilo k sodelovanju, razločevanju in služenju župnijskemu občestvu. ŽPS ni prostor za samopotrditev ali uveljavljanje osebnih pogledov, temveč prostor, kjer se človek uči preseči lastne preference in stopiti v logiko skupnega dobrega. V tem smislu članstvo v ŽPS ni status, ampak proces osebne in skupnostne rasti.

Posvetovalno in delovno telo

Cerkev ŽPS jasno opredeljuje kot župnikovo posvetovalno in župnijsko delovno telo. Ta dvojnost ni naključna. Posvetovalno pomeni, da se v ŽPS razmišlja, posluša in razločuje, delovno pa, da se sklepi ne ustavijo pri besedah, temveč se skušajo udejanjiti v življenju župnije. Pri tem je ključno ravnotežje. ŽPS ni prostor prenašanja odgovornosti z župnika na laike ali obratno. Gre za sodelovanje, ki spoštuje različne vloge, hkrati pa gradi skupno odgovornost za življenje občestva. Kadar to ravnotežje uspe, ŽPS postane resničen prostor zaupanja in soudeleženosti.

ŽPS ni prostor prenašanja odgovornosti z župnika na laike ali obratno.

Odgovornost, ki raste iz krsta

Pomembno je poudariti še eno razsežnost članstva v ŽPS: odgovornost, ki ne izhaja iz funkcije, ampak iz krsta. Laiki v Cerkvi niso zgolj pomočniki duhovnikov, temveč soudeleženi pri poslanstvu oznanjevanja, oblikovanja občestva in skrbi za svet. ŽPS je eden izmed prostorov, kjer se ta soudeleženost lahko konkretno uresničuje. To pomeni tudi, da člani ŽPS ne predstavljajo zgolj sebe ali svojih osebnih pogledov, ampak skušajo prisluhniti širšemu utripu župnije. Njihova naloga ni, da imajo vedno pripravljene rešitve, temveč da znajo postavljati prava vprašanja in pomagati župniku videti širšo sliko. Takšna drža zahteva zrelost, notranjo svobodo in pripravljenost na sodelovanje.

Različni darovi gradijo eno občestvo

Župnija nikoli ni bila in nikoli ne bo skupnost enakih ljudi. Različni pogledi, značaji in življenjske izkušnje niso motnja, ampak bogastvo – če jih znamo sprejeti in povezovati. Prav zato je pomembno, da ŽPS ne išče zgolj ljudi, ki razmišljajo podobno, ampak ljudi, ki so pripravljeni ostati v dialogu tudi ob razlikah. Ko v ŽPS sedijo ljudje različnih generacij, poklicev in življenjskih stanj, se župnija laže približa resničnemu življenju svojih članov. Takšna raznolikost zahteva več potrpežljivosti, več spoštovanja in več notranje svobode, a dolgoročno prinaša večjo širino in odpornost občestva.

Raznolikost zahteva več potrpežljivosti, več spoštovanja in več notranje svobode, a dolgoročno prinaša večjo širino in odpornost občestva.  

Tu je vsekakor pomembno omeniti tudi sinodalnost, ki včasih zveni abstraktno, a v svojem bistvu pomeni nekaj zelo preprostega: da si je potrebno vzeti si čas za poslušanje in skupaj iskati poti naprej. Za ŽPS sinodalnost ne pomeni novih struktur ali zapletenih postopkov, temveč predvsem drugačen slog dela: več poslušanja in manj hitenja k rešitvam; več prostora za tišino in manj potrebe po takojšnjih odgovorih. Sinodalni poudarek nas spominja, da tudi neenotnost ni nujno znamenje neuspeha, ampak je lahko priložnost za globlje razumevanje in bolj zrele odločitve.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (1/2026).