V takih stavkih se pokaže, kako hitro beseda volitve v župniji sproži organizacijski refleks: seznam kandidatov, pravila, roki, izvedba. Tudi zato smo se v okviru Koordinacije pastoralnih služb zavestno odločili za izraz izbira. Ne gre za lepši izraz, temveč za pravilnejši pogled. Izbira novih članov župnijskega pastoralnega sveta (ŽPS) ni mehanično in tehnično opravilo, temveč pastoralna priložnost in proces razločevanja. Je čas, ko se župnija dotakne svoje lastne identitete in poslanstva. Ko se vprašamo: kdo smo, kam nas Gospod pošilja in koga kliče, da skupaj nosimo odgovornost za življenje občestva.

Izbira novih članov ŽPS je čas, ko se župnija dotakne svoje lastne identitete in poslanstva.

V Škofiji Novo mesto izhajamo iz vizije, da bi župnije rasle kot misijonarska Cerkev. To ni projekt »več dejavnosti«, temveč način življenja, v katerem občestvo raste, se uči poslušati Boga in ljudi, razločevati in odgovorno delovati. Prav priprava na izbiro članov ŽPS je zato lahko eden najbolj rodovitnih pastoralnih postankov, če jo živimo kot proces, z ustreznim tempom in upoštevanjem zakonitosti rasti. V pastorali pogosto pozabimo, nas pa življenje vedno znova uči: kar raste, raste postopoma. Človek ne dozori čez noč. In tudi občestvo ne.

V pastoralni praksi običajno naletimo na dve skrajnosti. Prva je naglica: želimo spremembe hitro, ker čutimo, da je treba »nekaj narediti«. Druga je odlašanje: prestavljamo odločitve in korake, ker se bojimo, da bomo ljudi (in sebe) preobremenili ali sprožili napetosti. Postopnost pa ni ne naglica ne odlašanje. Postopnost je zakonitost rasti: človek in občestvo potrebujeta čas, da vsebina preide iz besede v držo in iz drže v odločitev. Član župnije se redko odloči za služenje po enem samem nagovoru. Najprej mora razumeti, kaj je ŽPS (in kaj ni), potem mora začutiti, da je vabljen, nato mora prepoznati svoje karizme, šele na koncu pride odločitev. Zato je pomembno, da priprave ne zreduciramo na »lov na kandidate«, temveč se je lotimo celostno in z upoštevanjem načela postopnosti.

Postopnost varuje tudi pred napačnimi motivacijami. Če človek vstopa v ŽPS brez zorenja, lahko vstopa zaradi statusa, vpliva ali želje po »popravljanju« drugih. Če pa vstopa po poti poslušanja, razločevanja in zorenja, je zelo verjetno, da bo vstopal zaradi poslanstva: da bi župnija postajala bolj evangeljska, bolj povezana in bolj odprta. 

Postopnost je zakonitost rasti: človek in občestvo potrebujeta čas, da vsebina preide iz besede v držo in iz drže v odločitev.

Tu se pokaže velik pomen ŽPS: ni le ena od župnijskih struktur, temveč prostor, kjer se oblikuje občestvena odgovornost. ŽPS je kraj, kjer se učimo, kako v Cerkvi skupaj mislimo, prosimo, presojamo, rastemo in se odločamo.

Nekaj izzivov

Največja pridobitev priprave na izbiro ŽPS ni polna kandidatna lista, ampak rast občestva. Uspeh je, če se v župniji prebudi zavest »župnija smo mi«, če se okrepi kultura poslušanja, če se ljudje učijo razločevati in če ŽPS postaja resnično srce misijonarske usmeritve. Postopnost je v tem smislu pravočasnost. Daje čas, da se besede spremenijo v držo, drža pa v odločitev. In ko se izbiranje novih članov ŽPS rodi iz take zrelosti, ne dobimo samo »sveta«, ampak dobimo občestvo na poti, Cerkev, ki zna biti skupaj in živi svoje poslanstvo.

Če kandidate iščemo v zadnjem trenutku, se odločamo po kriteriju, kdo ima čas ali kdo je že deloval na določenem področju. Pastoralna pot spodbud pa upošteva zakonitost postopnosti in rasti: najprej ustvarimo ozračje, delamo korake, šele nato povabimo. Ljudje se bodo odzvali na smisel, ne na pritisk. Osebni nagovor pogosto odpre tisto, česar »povabilo vsem« ne doseže. In celoten proces naj bo duhovno in molitveno podprt, sicer lahko postane zgolj kadrovski projekt.

Osebni nagovor pogosto odpre tisto, česar »povabilo vsem« ne doseže.

Konec procesa pa ni v sami izbiri. Ko so člani izbrani, se začne drugo, enako pomembno poglavje: predstavitev novih članov, uvajanje, oblikovanje načina dela (Božja beseda, molitev, poslušanje, kultura dialoga, zapisovanje sklepov) in preverjanje po nekaj mesecih. ŽPS postane resnično rodoviten takrat, ko se ne zadovolji s tem, da obstaja, ampak ko se uči delovati kot prostor razločevanja in pastoralnega načrtovanja, v katerem župnija vztrajno raste po zakonitosti postopnosti: korak za korakom in v občestvu.

V vsej zgodbi o ŽPS obstaja velika skušnjava: formalizem. Ut aliquid fieri videatur, da bo videti, da se nekaj dela. V takem primeru se po navadi zgodi, da je ŽPS formalno ustanovljen, potem pa ne vemo, kaj bi počeli z njim. Tudi zato je ob spodbudah pripravljeno gradivo za začetna srečanja novoustanovljenih ŽPS.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (1/2026).