Vpetost v župnijski pastoralni svet

V postnem času se bodo prevetrili župnijski pastoralni sveti. Izkušnje s strani župnij so raznovrstne. Pri izbiri članov v župnijski pastoralni svet me vedno znova usmerja vizija drugega vatikanskega koncila, ki poleg kristocentrične narave Cerkve poudarja njeno občestveno naravo. Cerkev zato raste od znotraj navzven. Graditi Cerkev zato pomeni najprej imeti najintimnejši odnos s Kristusom, ki se odraža v rednem molitvenem in zakramentalnem življenju. Cerkev gradi molitev in obhajanje zakramentov. Član župnijskega pastoralnega sveta naj bi bil graditelj Cerkve od znotraj najprej z osebnim molitvenim in zakramentalnim življenjem.

Drugi vatikanski koncil poleg kristocentrične narave Cerkve poudarja njeno občestveno naravo.

Zdi se mi, da je tudi na to mislil koncil, ko je poudaril, da je Cerkev »Kristusovo telo«. To je Kristusova zamisel Cerkve. Cerkev je telo, mi pa udje tega telesa. Bolj ko je telo »živo«, bolj se udje čutijo med seboj, bolj vedo za potrebe drug drugega, hkrati pa poznajo tudi hrepenenje, žalost in trpljenje. In imunski sistem telesa deluje tako, da vsi udje poskrbijo za oboleli in zato trpeči del telesa oziroma za tisti del, ki potrebuje pomoč, spremembo, oskrbo, da bo bolje živel. In tako razumem tudi naloge župnijskega pastoralnega sveta oziroma njegovih članov. Skupaj skrbeti, da bo telo Cerkve, ki je naša župnija, kar najbolj živo, da bodo udje kar najbolj eno, da bomo občutljivi drug za drugega ter prepoznavali potrebe drug drugega.

Nadalje k »živosti« telesa spada tudi to, da se »živo« telo odziva na to, kar se mu dogaja. Umirajoče telo se odziva vedno počasneje, mrtvo se sploh ne. Da je naše telo zares živo, prepoznamo po tem, koliko živimo svoje osnovno poslanstvo, ki izvira iz krsta in birme, namreč da v svoji okolici evangeliziramo. Statistika kaže, da nam to ne gre najbolje.

Število krščenih, ki so oddaljeni od Kristusa in Cerkve, raste. Za vedno več kristjanov nedelja ni Gospodov dan, ki bi ga posvetili z obiskom svete maše in počitkom. Vedno več katoličanov zakona ne živi na zakramentalen način, vedno več parov živi v zunajzakonskih skupnostih, le peščica mladih se še odloči, da živijo čisto pred sklenitvijo zakramenta svetega zakona in potem v zakonu. Zelo močno je poganstvo med kristjani – v cerkvi se obnašamo kot kristjani, zunaj nje živimo kot pogani, vera in naša prepričanja so ločena od našega življenja zunaj cerkve. Močno je razširjeno stanje verskega neznanja, mlačnosti, liberalnosti in nezainteresiranosti.

Močno je razširjeno stanje verskega neznanja, mlačnosti, liberalnosti in nezainteresiranosti.

Župnijski pastoralni svet mora odreagirati na vse to, kar se dogaja krajevni Cerkvi, ki jo sestavljajo naše župnije. Člani morajo biti na preži, kaj se dogaja Cerkvi v naši župniji, kaj jo obremenjuje, napada, slabi, ji jemlje moč. Kje potrebuje nego, pomoč, poživitev … Naloge župnijskega pastoralnega sveta niso lahke. Lahko se nas celo polasti občutek, da nas presegajo, zato naj nam bo v veliko spodbudo misel rajnega papeža Frančiška:

»Bog pošilja svojega Duha v naša srca, da bi nas napravil za svoje otroke, da bi nas spremenil in usposobil za to, da bi s svojim življenjem odgovorili na njegovo ljubezen.« (Veselje evangelija 112)

V župnijskem pastoralnem svetu kot otrok Svetega Duha

»Bog Oče nam pošilja svojega Duha, da bi nas napravil za svoje otroke.« Po Njem nas vzgaja. Tukaj govorimo o vzgoji, ki je rojena iz popolne Ljubezni. Ta je po Pavlovo potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. (1 Kor 13, 4-7)

Pavel ne piše o vzgoji, temveč o ljubezni. A če vzgoja izvira iz ljubezni, potem ima enake primesi.

Res je, Pavel ne piše o vzgoji, temveč o ljubezni. A če vzgoja izvira iz ljubezni, potem ima enake primesi. Nekdo, ki je član župnijskega pastoralnega sveta, mora torej biti otrok Svetega Duha, ki ga vzgaja s to popolno ljubeznijo, in to tudi prinaša v svoje delo. Je potrpežljiv, dobrotljiv, ni nevoščljiv, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobziren, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. In ja, v realnosti je to težko, pa vendar, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. To je ideal. Božja beseda je tu brezkompromisna. A kaj, ko nismo popolni. In tudi otroci niso. Ravno zato se moramo pustiti vzgajati Svetemu Duhu, ga klicati, pri njem iskati navdihe, rešitve, poti. Pri pastoralnem iskanju poti, prepoznavanju in razločevanju je potrebno veliko luči od zgoraj. Tega ni sposoben nekdo brez milosti Svetega Duha, brez redne molitve in rednega življenja po zakramentih. Član župnijskega pastoralnega sveta se mora truditi biti takšen.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (1/2026).