Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ambrozij Autpert

Objava: 28. 04. 2009 / 06:03
Oznake: Družba
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:06
Ustavi predvajanje Nalaganje

Ambrozij Autpert

BENEDIKT XVI.

22. aprila 2009

Dragi bratje in sestre,

Cerkev živi v ljudeh, in kdor hoče poznati Cerkev, razumeti njeno skrivnost, mora upoštevati osebe, ki so živele in še živijo njeno poslanstvo, njeno skrivnost. Zato že kar nekaj časa na sredinih katehezah govorim o ljudeh, od katerih se lahko naučimo, kaj je Cerkev. Začeli smo z apostoli in cerkvenimi očeti in smo polagoma dospeli do 8. stoletja, dobe Karla Velikega. Danes bi rad spregovoril o Ambroziju Autpertu, dokaj neznanem avtorju. Njegova dela so bila namreč v veliki meri pripisana drugim, bolj znanim osebnostim, od sv. Ambrozija Milanskega do sv. Ildefonza, da ne omenjamo niti tistih del, ki so jih montecassinski menihi hoteli pripisati, da so izpod peresa nekega njihovega opata z istim imenom, ki pa je živel skoraj stoletje kasneje.

Če pustimo ob strani kak kratek avtobiografski namig, vključen v njegovo veliko razlago knjige Razodetja, imamo zelo malo zanesljivih podatkov o njegovem življenju. Pozorno branje del, ki jim kritika postopno priznava njegovo očetovstvo, pa omogoča odkriti v njegovem poučevanju teološki in duhovni zaklad, dragocen tudi za naš čas.

Ambrozij Autpert se je rodil v Provansi v plemeniti družini. Po poročanju dokaj poznega življenjepisca Janeza je bil na dvoru frankovskega kralja Pipina Malega, kjer je poleg službe uradnika na neki način opravljal tudi službo učitelja bodočega cesarja Karla Velikega. Verjetno je na pobudo papeža Štefana II., ki je v letih 753-754 obiskal frankovski dvor, Autpert šel v Italijo in imel priliko obiskati slavno benediktinsko opatijo sv. Vincencija ob izviru Volturna v vojvodini Benevento. V začetku tistega stoletja so jo ustanovili trije beneventanski bratje Paldo, Tato in Taso in je bila znana kot oaza klasične in krščanske kulture. Kmalu po obisku se je Ambrozij Autpert odločil, da se oklene redovnega življenja in je vstopil v tisti samostan, kjer se je lahko primerno izobrazil zlasti na področju teologije in duhovnosti po izročilu očetov. Okrog leta 761 je bil posvečen za duhovnika, 4. oktobra 777 pa so ga izvolili za opata s podporo frankovskih menihov, medtem ko so mu nasprotovali langobardski, ki so podpirali Langobarda Potona. Napetost z nacionalističnim ozadjem se ni umirila v naslednjih mesecih, tako da se je leto zatem Autpert odločil ponuditi odstop in se umakniti z nekaj frankovskimi menihi v Spoleto, kjer je lahko računal na zaščito Karla Velikega. S tem pa se razkol v samostanu sv. Vincencija ni zgladil in nekaj let kasneje, ko je umrl opat, ki je nasledil Autperta, in je bil izvoljen sam Poto (782), so se nasprotovanja razbohotila in so novega opata ovadili pri Karlu Velikem. Ta je stranke v sporu poslal na sodišče pred papeža, ki je vse sklical v Rim. Za pričo so poklicali tudi Autperta, ki pa je na poti iznenada umrl, morda nasilne smrti, 30. januarja 784.

Ambrozij Autpert je bil menih in opat v dobi, zaznamovani z močnimi političnimi napetostmi, ki so imele svoj vpliv tudi na življenje v samostanih. Zaskrbljene odmeve vsega tega pogosto zaznamo v njegovih spisih. Razkriva, na primer, nasprotja med sijajnim zunanjim videzom samostanov in mlačnostjo menihov. Gotovo je s to kritiko meril tudi na svojo opatijo. Zanjo je napisal Življenje treh ustanoviteljev z jasnim namenom, da novemu rodu menihov ponudi vzor, s katerim se bodo lahko soočali. Podoben namen si je zastavil tudi s kratko asketsko razpravo Conflictus vitiorum et virtutum (“Spor med grehotami in vrlinami”), ki je bila zelo priljubljena v srednjem veku in so jo izdali leta 1473 v Utrechtu pod imenom Gregorija Velikega, leto kasneje pa v Strasbourgu pod Avguštinovim imenom. V njej Ambrozij Autpert želi menihe na oprijemljiv način poučiti, kako se dan za dnem lotevati duhovnega boja. Pomenljivo je, da trditve 2 Tim 3,12: “Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu,” ne nanaša toliko na zunanje preganjanje, ampak na napad, s katerim se mora kristjan soočiti znotraj sebe s strani sil zla. V nekakšni debati je potem predstavljenih 24 parov borcev: vsaka grehota skuša privabiti dušo s pretanjenimi argumenti, medtem ko njej nasprotna krepost pobija take namige in se pri tem najraje poslužuje besed iz Svetega pisma.
V tej razpravi o spopadu med grehotami in krepostmi Autpert nasproti cupiditas (poželenju) postavi contemptus mundi (prezir do sveta), ki postane pomembna vsebina v duhovnosti menihov. Ta prezir do sveta ni prezir do stvarstva, lepote in dobrote stvarstva in Stvarnika, ampak prezir zgrešenega pogleda na svet, ki nam ga ponuja in vsiljuje poželenje. To nam vsiljuje misel, da je “imeti” najvišja vrednota našega bitja in našega življenja na svetu in to prikazuje kot pomembno. Tako izkrivlja stvarjenje sveta in ruši svet. Autpert nadalje opaža, da pohlep po zaslužku pri bogatih in mogočnih v družbi njegovega časa obstaja tudi v dušah menihov in zato napiše razpravo z naslovom De cupiditate, v kateri z apostolom Pavlom razkriva poželenje že pri izvoru kot korenino vsega zla. Takole piše: “Iz prsti zemlje poganjajo različni ostri trni iz različnih korenin; v človekovem srcu pa zbadanje vseh grehot prihaja iz ene same korenine, iz poželenja.” (De cupiditate 1: CCCM 27B, str. 963). Ta poudarek se v luči sedanje svetovne gospodarske krize kaže v vsej svoji aktualnosti. Vidimo, da se je ta kriza porodila prav iz korenine poželenja. Ambrozij si zamisli ugovor, s katerim bi lahko nastopili bogati in mogočni: saj mi nismo menihi, za nas te asketske zahteve ne veljajo. In on odgovarja: “Res je, kar pravite, toda tudi za vas, glede na vaše kroge in po meri vaših sposobnosti, velja strma in ozka pot, ker je Gospod predložil samo dvoje vrat in dve poti (to je ozka in široka vrata, strmo in udobno pot); ni pokazal nekih tretjih vrat in neke tretje poti” (nav. d., str. 978). Jasno vidi, da ljudje živijo zelo različno. Toda tudi za človeka na tem svetu, tudi za bogataša velja dolžnost, da se bori proti poželenju, proti volji po posedovanju, videzu, proti zgrešenemu pojmu svobode kot sposobnosti razpolagati z vsem po lastni presoji. Tudi bogataš mora najti pristno pot resnice in ljubezni, in torej pravega življenja. Zato pa zna Autpert kot moder dušni pastir reči ob koncu svoje spokorne pridige tudi besedo tolažbe: “Nisem govoril proti pohlepnežem, ampak proti pohlepu, ne proti naravi, ampak proti grehoti” (nav. d., str. 981).

Najpomembnejše delo Ambrozija Autperta je nedvomno njegova razlaga knjige Razodetja v desetih knjigah: po stoletjih je to prvi obsežnejši komentar zadnje knjige Svetega pisma v latinskem svetu. Ta spis je sad večletnega dela, ki ga je opravil v dveh zamahih med 758 in 767, torej še preden je bil izvoljen za opata. V predgovoru natančno navaja svoje vire, kar je bilo povsem nenavadno v srednjem veku. Prek svojega verjetno najpomembnejšega vira, razlage škofa Primazija iz Hadrumeta, sestavljene nekje sredi 6. stoletja, stopa Autpert v stik z razlago Razodetja, ki jo je zapustil Afričan Tihonij, ki je živel eno generacijo pred sv. Avguštinom. Ni bil katoličan; pripadal je razkolniški donatistični Cerkvi; bil pa je velik teolog. V svoji razlagi vidi, da v Razodetju odseva zlasti skrivnost Cerkve. Tihonij je prišel do prepričanja, da je Cerkev dvodelno telo: en del, tako pravi, pripada Kristusu, obstaja pa še drugi del, ki pripada hudiču. Avguštin je bral to razlago in jo koristno uporabil, močno pa je poudaril, da je Cerkev v Kristusovih rokah, da ostaja njegovo telo in tvori z njim eno osebo, deležno posredovanja milosti. Zato poudarja, da Cerkev ne more biti nikoli ločena od Jezusa Kristusa. Ko Autpert bere Razodetje na podoben način kot Tihonij, se ne zanima toliko za Kristusov drugi prihod ob koncu časov, ampak bolj za posledice, ki jih ima v sedanjosti za Cerkev njegov prvi prihod, učlovečenje v telesu Device Marije. In pove nam zelo pomembno besedo: v resnici se mora Kristus “v nas, ki smo njegovo telo, vsak dan roditi, umreti in vstati” (In Apoc. III: CCCM 27, str. 205). V kontekstu mistične razsežnosti, ki zadeva vsakega kristjana, vidi Marijo kot zgled Cerkve, vzor za vse nas, ker se mora tudi v nas in med nami roditi Kristus. Sledi očetom, ki so v “ženi, obdani s soncem,” iz Raz 12,1 videli podobo Cerkve in argumentira: “Blažena in bogovdana Devica ... vsak dan rojeva nova ljudstva, iz katerih se oblikuje celo telo Srednika. Ne preseneča nas torej, če ona, v čigar blaženem telesu si je Cerkev zaslužila, da se združi s svojo Glavo, predstavlja predpodobo Cerkve.” V tem smislu vidi Autpert odločilno vlogo Device Marije pri delu odrešenja (prim. tudi njegove homilije In purificatione s. Mariae (za svečnico) in In adsumptione s. Mariae (za Marijino vnebovzetje)). Njegovo silno češčenje in globoka ljubezen do Božje Matere sta mu včasih navdihnila izraze, ki na neki način napovedujejo Bernarda in frančiškansko mistiko, a pri tem ni zašel proti sumljivim oblikam sentimentalizma, ker Marije nikoli ne loči od skrivnosti Cerkve. Upravičeno imamo torej Ambrozija Autperta za prvega velikega mariologa na Zahodu. Meni, da se mora s pobožnostjo, ki mora osvoboditi dušo od navezanosti na zemeljske in minljive užitke, združiti poglobljen študij svetih ved, zlasti premišljevanje Svetega pisma, ki ga označi kot “globoko nebo, nepregledno brezno” (In Apoc. IX). V lepi molitvi, s katero zaključuje razlago Razodetja in v kateri poudarja prvenstvo, ki pri vsakem teološkem iskanju resnice pripada ljubezni, se obrača na Boga s temi besedami: “Ko te preiskujemo z umom, te ne odkrijemo, kakršen si. Ko pa te ljubimo, dospemo do tebe.”

Danes lahko v Ambroziju Autpertu vidimo osebnost, ki je živela v času močnega političnega izrabljanja Cerkve, kjer sta nacionalizem in tribalizem iznakazila obličje Cerkve. On pa je sredi vseh teh težav, s katerimi se srečujemo tudi mi, znal odkrivati pravo obličje Cerkve v Mariji, v svetnikih. In tako je znal razumeti, kaj pomeni biti katoličan, biti kristjan, živeti Božjo Besedo, vstopiti v to brezno in tako živeti skrivnost Božje Matere: znova dati življenje Božji Besedi, ponuditi Božji Besedi svoje meso v sedanjem času. In z vsem svojim teološkim znanjem, z globino svoje znanosti je Autpert znal doumeti, da s preprostim teološkim raziskovanjem Boga ni mogoče spoznati, kakršen resnično je. Samo ljubezen ga doseže. Prisluhnimo temu sporočilu in molimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo živeli skrivnost Cerkve danes, v tem našem času.

Prevedel br. Miran Špelič OFM.

Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh