Skupaj s starši in dvema bratoma skrbijo za manjšo kmetijo, kjer si prizadevajo za čim večjo samooskrbo. Okoli hiše rastejo številna sadna drevesa, ob njej pa je lepo urejen zelenjavni vrt. »Z različnimi znanji in sposobnostmi družinski člani opravljamo delo na kmetiji. S skupnimi močmi pripomoremo k čim večji samozadostnosti«, pravi Ana.

Odraščanje na podeželju ima poseben čar

Ani ob opisu svojega doma zažarijo oči, saj zelo rada govori o svoji vasici, v kateri živi le devet prebivalcev: »Ker nas v vasi živi tako malo, se vsi med seboj dobro poznamo. Radi sodelujemo in si pomagamo. Jaz in brata smo bili edini otroci v vasi, zato smo bili že od malih nog vključeni v vaško življenje. Sama sem najraje zahajala k starejši sosedi, kjer sem se naučila lupiti krompir, kuhati kavo in še marsikaj drugega.«

Ana z očetom in mamo. »Družina mi predstavlja zavetje, vir nasvetov in zaščite.« FOTO: Siniša Kanižaj

Legenda o kuhanju kave in Andrejevi stopinji 

Ana rada hodi na sprehode v naravo, si krajša čas s hišnimi ljubljenčki ter peče peciva. Pravi tudi, da zna skuhati kavo. V vasi pa kroži legenda o župniku in vaščanki, ki kave ni znala pripraviti. To pa ni edina pripoved, povezana s to vasico, zato poslušaj podkast tudi TUKAJ. Od sosede je družina Baraga prevzela tudi vlogo vaškega ključarja in mežnarja kapelice Žalostne Matere Božje, zgrajene v drugi polovici 18. stoletja.

Ana v domačem vrtu. FOTO: Siniša Kanižaj

Rada v dobri družbi in ponosna podeželanka 

Družabno dekle zelo rado preživlja čas med podeželani, saj je aktivna članica Društva podeželske mladine Loška dolina. »Najlepši spomini so povezani s pohodom in nočitvijo na Snežniku ter s koncertom Melodije podeželske mladosti. Takšni dogodki so priložnost, da vsak pokaže svoje sposobnosti, se nauči česa novega, spletamo nova prijateljstva in krepimo stara.«

Člani Društva podeželske mladine Loška dolina na regijskih kmečkih igrah. FOTO: Arhiv DPM Loška dolina

V logotipu društva sta prikazani dve značilnosti tega območja – medved in ostrnice. Slednje predstavljajo posebno tehniko sušenja sena in drugih kmetijskih pridelkov, njihova značilna kupolasta oblika pa je še danes vidna na travnikih Loške doline.

Raje kot medveda ima domače ljubljenčke. Na fotografiji s psičko Piko. FOTO: Osebni arhiv

»V naših krajih se pogosto srečujemo z medvedom, tudi sama sem ga že srečala. Lahko ga opazimo na sprehodu ali celo na domačem dvorišču. V zadnjem času se je njihovo število močno povečalo, zato se zdaj soočamo z izzivi pri pridelavi poljščin in predvsem sadja. Na drevju pogosto opazimo polomljene veje ali na njivi izkopane pridelke. Zato je treba posevke zaščititi s pastirjem in drugimi pripomočki. Medvedi se vse pogosteje približujejo naseljem, predvsem v iskanju hrane,« opisuje svojo izkušnjo sobivanja z medvedom.

Poleti na oratoriju, med letom na romanju

Povezovanje med mladimi ji veliko pomeni, zato vsako leto sodeluje na oratoriju kot animatorka: »Na ta način se lahko na različnih ravneh povežem z mlajšimi, starejšimi in tudi z vrstniki. Na splošno imam zelo rada otroke. Že od nekdaj sem obdana z njimi, tako v ožjem kot širšem sorodstvu. Zato na oratoriju še posebej uživam in vedno me razveseli, ko otroci obljubijo, da se vidimo tudi naslednje leto.«

Oratorij leta 2024 - animatorji s sliko animatorske sove. FOTO: Osebni arhiv

Ana se vsako leto odpravi na romanje, na katerih se umiri. Ta fotografija je nastala na letošnjem romanju na Poljsko - Jasna Gora v mestu Częstochowa. FOTO: Osebni arhiv 

Glasba jo spremlja ob delu in v pevskem zboru

Že v osnovni šoli je obiskovala glasbeno šolo, v srednji pa se je naučila igranja še nekaterih inštrumentov. Ljubiteljsko zna celo zaigrati na ukulele. »Velik del mojega življenja predstavlja glasba. Ob vsakem delu ali nedeljskem kosilu je obvezna prisotnost radia. Delo je tako prijetnejše in hitreje mine. Zelo rada tudi pojem. V osnovni šoli sem devet let obiskovala pevski zbor, zdaj pa pojem v cerkvenem zboru.«