Anamarij Stibilj Šajn je predstavila vsakega udeleženca in njegove stvaritve. Foto: Ivo Žajdela

Borut Beus: izginjanje krajine v ekološkem smislu

Slikarstvo Boruta Bevsa ohranja bistvene strukture krajine. V izrazito doživljajsko občutenih refleksijah se realistični okviri zabrišejo. Široko razprte krajine, z odločnimi prestopi v prostorsko iluzijo, postanejo fiktivne in s tem duhovno zaznamovane, postavljene v bližino Rothkove umetniške izkušnje.

Krajina, ki izginja je naslov slikarjevih dveh, diptihalno zasnovanih kompozicij. V njih odigravajo pomembno vlogo neposredno izživete, subtilne avtorjeve sledi, ki na prividen način vzpostavljajo krajino oziroma jo s posameznimi risarskimi intervencijami določijo v njenem bistvu. Izraznost ključno sooblikujejo sfumature. Razpoloženje krajine je zreducirano na en sam barvni imenovalec, a črna nastopa v bogatem tonskem razponu. Naslov je večplasten; v likovnem pomenu je to res krajina, ki učinkuje na nivoju prividnega, hkrati pa gre za izginjanje krajine v ekološkem smislu.

Brane Širca: O, vi, ki vstopite, vsak up pustite, zunaj

Slika slikarja Braneta Širce: O, vi, ki vstopite, vsak up pustite, zunaj. Foto: Ivo Žajdela

Brane Širca se je rodil leta 1971 v Ljubljani. Leta 2003 je diplomiral na Arthouse – Visoka šola za risanje in slikanje. Bil je na več študijskih potovanjih, izpopolnjevanjih in rezidencah doma in v tujini. Živi in ustvarja v Ljubljani. Redno razstavlja po Sloveniji in tujini, prejel je tudi nekaj priznanj in nagrad. Vodi grafične in likovne delavnice. Občasno sodeluje z JSKD in ZPML ter s sorodnimi društvi, redno pa postavlja razstave v Galeriji Krka v Ljubljani. Je aktiven član DLUL in predsednik Sekcije slikarjev v ZDSLU.

Brane Širca ustvarja na heterogenih likovnih področjih, od kiparstva, grafike do slikarstva ter pri svojem likovnem izražanju uporablja različne načine, pristope in materiale. Njegova razmišljanja so aktualna in angažirana, vezana na človeka, na življenje, prepričanja in vrednote. Njegova družbeno angažirana drža se pomembno manifestira v seriji Silhuet, v občutenih refleksijah na problematiko begunstva, korona virusa, poplav in okoljske problematike.

Slika slikarja Braneta Širce: O, vi, ki vstopite, vsak up pustite, zunaj. Foto: Ivo Žajdela

Tokratna dela lahko umestimo v omenjeni cikel. Akterji dogajanja novonastalih del so ljudje, ki jih je avtor umestil na kolažno podlago, čez katero plasti barvne nanose. Figure so skrajno stilizirane. Njihova forma je mestoma nagnjena celo h geometrijskosti, ujeta pa je v jasno, tekočo, črno obrisno konturo. Avtor sliki podnaslovi: O, vi, ki vstopite, vsak up pustite, zunaj. Pri tem parafrazira z Dantejem in se naslanja na geslo kolonije. V kulisno zastavljenih ploskvah so namreč različni prehodi. Sporočilo podkrepijo letrizmi, ki so likovni in sporočilni moment – sporočilo in hkrati naslov slike. Po umetnostnem zgodovinarju Norbertu Lyntonu bi lahko slikarjevo delo opredelili kot apel. Avtor s premišljeno izbiro likovnih izraznih načinov opolnomoči izbrane vsebine.

Eva Meštrović, Angel Gabrije. Foto: Ivo Žajdela

Eva Meštrović: Angel Gabrijel in pejsaž duše

Eva Meštrović (1994, Zadar) je slikarka, ilustratorka in multimedijska umetnica s Hrvaške. Posveča se neorenesančnim figuram, ženskim in moškim likom. Stremi po lepoti klasičnega figuralnega kanona. A tu se njena ustvarjalnost ne konča, saj ji je pomembno tudi sporočilo. V takšnem slogu je ustvarila sliko Angel Gabrijel. Figura premore izraznost obraza in atribute. Naslikana je v toplih, oranžnih barvah, ozaljšana z zlatimi lističi. S tem pridobi nadzemskost, sakralnost, hkrati pa avtorica vključuje svojstvo teksturalnih efektov. V toplem, žarečem barvnem konceptu je ustvarila tudi sliko, ki asociira na krajino. Gre za abstraktno likovno formo, ki je neke vrste pejsaž duše. Tudi tu imajo posebno vlogo zlati lističi, ki avtorici simbolizirajo nekaj med zemeljskim in nebeškim.

Eva Meštrović, pejsaž duše. Foto: Ivo Žajdela

Katja Bednařik Sudec: prehod v refleksije, v (u)vide duše

Slika Katje Bednařik Sudec Foto: Ivo Žajdela

Katja Bednařik Sudec (1979) je slikarka, kuratorka in pedagoginja, ki je diplomirala in magistrirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo. Izobraževanje je nadaljevala v Nemčiji, najprej v Leipzigu, kasneje na Universität der Künste v Berlinu, kjer je na Institutu Art in Context zaključila magisterij.

Likovna poetika Katje Bednařik Sudec je subtilna, izrazito intimna in zaznamovana z žensko naracijo, kar se kaže tako v ikonografiji kot v likovno-vizualni realizaciji. Njene podobe so ustvarjene iz dotikov resničnega, hkrati pa so osebni odmik od tega, prehod v refleksije, v imaginarnosti, v (u)vide duše. Vsebine izhajajo iz njenih osebnih zgodb. Ponotranjene vsebine se prerodijo za svojstveno likovno življenje, preko katerega odsevajo slikarkina najbolj intimna čutenja in čustvovanja, njena nepogrešljiva razmišljanja o dualnosti med telesnim in duhovnim. Likovna izvirnost ji omogoča gibanje na širokem, interdisciplinarnem področju.

Slika Katje Bednařik Sudec Foto: Ivo Žajdela

Livio Caruso: sliki Modra okna in Modra vrata

Livio Caruso živi in ustvarja v Gorici (Italija). Svojo ustvarjalno misel artikulira na izrazito avtorski način. Vsebinam išče simbolne pomene. Dotaknilo se ga je geslo kolonije in ustvaril je sliki Modra okna in Modra vrata. Sliki odražata ekspresivno noto. Avtor od figure prestopa v abstraktne sfere, predvsem pa se zaustavlja v simbolnih rešitvah.

Slika Marije Efremove, irisi. Foto: Ivo Žajdela

Marija Efremova: vrtnice in irisi

Ambasadorka Marija Erfremova se je rodila 1960 v Skopju in je že od otroštva povezana z likovno umetnostjo, saj je njena mama priznana makedonska slikarka. Po izobrazbi je pravnica. Od leta 2002 do 2006 je bila svetovalka na makedonski ambasadi v Rimu, od 2008 do 2012 pa Makedonska ambasadorka v Angliji. Ob zahtevni službi le težko najde čas za svoje slikarsko veselje. A nekega dne se ji bo uresničila tudi ta želja. Trenutno še živi v Rimu, vendar se bo kmalu preselila v Trst.

Z dolgoletno ambasadorko Marijo Efremovo smo se že pred leti srečali na razstavi Umetniki za karitas v Rimu. S svojimi deli je večkrat oplemenitila kolonijo kot darovalka. Kot udeleženka je že drugič na Sinjem vrhu. Njene vrtnice in irisi so naslikani z virtuozno, tekočo potezo, s katero ustvarja željene oblike cvetov in pri tem sledi umetnosti narave. Gibkost njene poteze ne vodi v popolno izdelanost cvetov, ampak izpričuje slikarsko živost in na nek način objektivizira vitalizem narave same. Kompozicije so grajene uravnoteženo, barvni koncept pa poln ženske miline, tonske ubranosti in žlahtnih nians.

Slika Marije Efremove, vrtnice. Foto: Ivo Žajdela

Milan Todić: ustvaril je Poglede v Deželo

Akademski slikar Milan Todić, rojen v Šabcu, že več kot tri desetletja živi in ustvarja v Sloveniji. Zapisan je figuri in krajini. Njegova dela temeljijo na trdnem akademizmu in na povezanosti z umetniško tradicijo realizma. Kljub jasno zastavljenim ustvarjalnim smernicam, težnjam po istovetnosti med idejo in podobo ter izdelanem in prepričljivem slogu, neutrudno raziskuje likovno enigmo. Z izjemno likovno senzibiliteto je vstopil v sinjevrški prostor. Ustvaril je Poglede v Deželo. Z odprto barvno paleto oljnih barv, zavezano snovnemu realizmu in s premišljeno poteznostjo je dosegel skladnost in lepoto izbranega krajinskega izseka ter ob ambientalnosti izpostavil tudi temporalnost. Vsemu temu je dodal še svojstven, čutno vznesen intimističen interpretativni naglas.

Letošnji udeleženci likovne kolonije Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu nad Ajdovščino: Stojan Špegel, Brane Širca, Livio Caruso, Borut Beus, Eva Meštrović (Hrvaška), Katja Bednařik Sudec, Marija Efremova (Makedonija), Nina Zuljan.

Narcis Kantardžič: njemu lastna Arkadija

Narcis Kantardžič je mednarodno uveljavljen umetnik, ki je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu, od leta 1994 živi v Celju. S svojim slikarstvom v slovensko likovno pestro prizorišče vnaša vrednote klasičnih ikonografskih modelov, metjejsko izpiljenost oljne slikarske tehnike in veščine renesančnih mojstrov ter romantično odmaknjenost. Zanj značilni anahronizem ga namreč vodi v samosvojo krajino, v njemu lastno Arkadijo, v postapokaliptične sublimne prostore, k metafizičnim duhovnim prizorom. V krajino s posebno atmosfero vkomponira izbrane arhitekturne elemente, ki so simbolni in na posreden način govorijo o življenju, o moškem in ženskem principu. Ob miselni poglobljenosti likovnih del avtor skrbno neguje oblikovno sofisticiranost in barvno dovršenost. Bogata paleta z žlahtnimi niansami in široko razprtimi tonskimi gradacijami mu omogoča doseganje slikarske jasnosti in eksaktnosti.

Kobulnice slikarne Nine Zuljan. Foto: Ivo Žajdela

Nina Zuljan: v rastlinskem svetu osrednje mesto zavzemajo kobulnice

Nina Zuljan je leta 2000 diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Ustvarjalnost razpenja na različna področja. S kontinuiranim, vztrajnim, raziskovalnim in domiselnim likovnim snovanjem dela korake, ki jo vodijo k zrelemu likovnemu izrazu. Nenehno išče v slogu svojega diplomskega dela, ki je nosilo naslov Odmik od resničnosti skozi simbolno govorico.

Za Nino Zuljan je narava umetniško zatočišče, prostor, ki s svojo lepoto prevzema pogled in ji radodarno ponuja motivno snov. Pristna in globoka doživetja jo vodijo v reinterpretacijo in tako postanejo likovni odvod z gladine njene duše, ki seizmografsko občutljive zaznave prevaja v pravo likovno poezijo uravnoteženih in harmonično ubranih kompozicij. Pripovednost spremeni v izpovednost, realno postane avtorsko artikulirano, vid se spremeni v uvid, v iskanje bistvenega in pomenljivega, običajno in celo komaj opazno, pa postane pomembno in simbolno.

V rastlinskem svetu osrednje mesto zavzemajo kobulnice. Avtorico nagovarja njihova krhka in elegantna, hkrati pa močna forma, ki kljubuje atmosferskim vplivom in s svojimi danostmi postane pomembna pričevalka življenjskih sporočil. Kobulnice so akterke dogajanja na plastenem, abstraktno zastrtem ozadju z umirjeno barvno atmosfero, ki učinkuje kot duhovni prostor.

Anamarij Stibilj Šajn je predstavila vsakega udeleženca in njegove stvaritve. Foto: Ivo Žajdela

Stojan Špegel: Sinji vrh po dežju

Stojan Špegel se je rodil leta 1963 v Slovenj Gradcu. Diplomiral je na Arthouse – College of visual arts pri prof. Darku Slavcu, kjer je tudi končal magistrski študij (magister likovnih umetnosti). Je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in DLUM. Prejel je številne nagrade in priznanja. V letu 2021 in 2022 je bil udeleženec umetniške rezidence v Cité internationale des arts v Parizu. Ustvarja med Šoštanjem in Mariborom.

V opusu Stojana Špegla se je globoko zasidrala industrijska motivika, razgleduje pa se tudi po krajini. Bogastvo zunanjih dražljajev ga vodi v intimo njegove notranjosti, iz katere skozi ekspresionistični umetniški izraz nastaja notranja krajina, kot preplet fizično zaznavnega in duhovno občutenega. Plastenja segmentiranih barvnih nanosov oblikujejo njegovo krajino: Sinji vrh po dežju, ubrano v naravo posnemajočo, a nekoliko utišano barvno lestvico. S koloristično intenziteto, svetlobo in radostjo pa je napolnil krožno zasnovan nosilec slikovnega polja. Tople, žareče, iluminirane barvne vrednosti vibrirajo v intenziteti in energiji ter prinašajo tudi površinsko mikrostrukturalno naglašenost.

Škofova zahvala umetnikom za sodelovanje (Eva Meštrović). Foto: Ivo Žajdela

1/16