Zapri
Iskanje

Anamarija Stibilj Šajn: »Včasih mi rečejo, da preveč besedičim«

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 19. 08. 2021 / 07:04
Oznake: Kultura
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 19.08.2021 / 07:26
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Anamarija Stibilj Šajn: »Včasih mi rečejo, da preveč besedičim«

Anamarija Stibilj Šajn: »Včasih mi rečejo, da preveč besedičim«
Vrlina likovnega kritika po besedah Anamarije Stibilj Šajn ni besedni zaklad, ampak je to sposobnost gledanja in videnja. FOTO: Tatjana Splichal
V začetku devetdesetih let je bila med tistimi zanesenjaki, ki so snovali kolonijo Umetniki za karitas; sinjevrškemu prepoznavnemu gibanju lepote in dobrote ostaja zvesta vsa leta, že 27 let. Še več, po besedah ravnateljice koprske Karitas Jožice Ličen dobrodelnemu projektu prav Anamarija Stibilj Šajn daje »umetniško moč in prepoznavnost«.

Na Sinjem vrhu tradicionalno v tednu po velikem šmarnu (od 16. do 20. avgusta) ustvarjajo umetniki v dobrodelni koloniji Koprske karitas Umetniki za karitas. Letos ustvarja 15 umetnikov, udeleženci pa so – prvič v 27 letih – strokovni sodelavci kolonije, poleg njih so povabili še avtorje, ki so v minulih letih dali koloniji poseben pečat oziroma so pripomogli k njeni prepoznavnosti.

Manjkala sem le na enem odprtju razstave, to je bilo v dnevih, ko sem rodila.

S kilometri od razstave do razstave bi že obkrožila Zemljo

Skoraj vsak dan je vsaj nekaj ur z njimi tudi likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn – umetnike spremlja, opazuje, se z njimi pogovarja, jih spodbuja … Ob dnevu odprtih vrat pa obiskovalcem spregovori – o umetnikih in njihovih delih. Umetnike in njihovo umetniško izražanje vsako leto opiše tudi v katalogih, ki izidejo običajno ob odprtju prve razstave »v dolini«; v teh katalogih je opisala ustvarjanje že skoraj tri tisoč umetnikov. Nepogrešljiva govornica, kritičarka, je tudi na vseh razstavah, ki med med letom potujejo po razstaviščih v Sloveniji, v zamejstvu in tujini, običajno jih je v enem letu med 10 in 12. »Manjkala sem le na enem odprtju razstave, to je bilo v dnevih, ko sem rodila,« pove Stibilj Šajnova, Ličnova pa je izračunala, da če bi seštela vse kilometre, ki jih Anamarija prepotuje od ene razstave do druge, bi že dvakrat obkrožila Zemljo.

Anamarija za Karitasovo kolonijo vse naredi zastonj: »Brezplačno in z veseljem,« se nasmehne. FOTO: Tatjana Splichal

Sinji vrh – odskočna deska

Od kod zanimanje za umetnostno zgodovino, Anamarija Stibilj Šajn, kot pravi, še sama ne ve. V domači hiši v Ajdovščini po stenah niso imeli posebnih umetnin, ima pa Stibiljeva mama »zelo izostren občutek za lepoto – morda se je to preneslo name,« razmišlja Anamarija. Študirala je umetnostno zgodovino, med počitnicami pa čas preživljala v Rimu: v Sloveniku je pomagala pri hišnih opravilih, v prostem času pa občudovala umetnine velikih likovnih mojstrov, ki so pustili sled v večnem mestu. Po študiju je poučevala umetnostno zgodovino na ajdovski gimnaziji; ko pa so se ji odprla vrata v likovno kritičarski svet – odskočna deska sta bili koloniji na Sinjem vrhu: Slovenija odprta za umetnost in Umetniki za Karitas –, je to postal njen poklic.

Posebej pri skupinskih razstavah, kamor spadajo tudi potujoče razstave Umetniki za Karitas, ne morem biti kratka, saj je vsak umetnik svet zase in likovna govorica je osebna izpoved. Če umetnik da del sebe na ogled, tudi jaz ne morem ostati pri 'banalnih' informacijah o njem.

Kolonija Umetniki za karitas ima presežno vrednost

Da ima kolonija Umetniki za karitas posebno mesto na njeni poklicni poti, pove: »Kolonija je drugačna, ima posebno poslanstvo, ki presega zgolj delovno ustvarjanje, usmerjena je k človeku, njen osnovni namen je pomoč bližnjemu – to daje koloniji presežno vrednost,« pravi Stibilj Šajnova in spomni na večplastnost kolonije: »Karitas z izkupičkom od prodanih del lajša stiske, kupcem pa umetnine lepšajo domove ali poslovne prostore. Ob potujočih razstavah pa sodobno umetnost spoznavajo tudi preprosti ljudje, ki sicer ne hodijo na razstave. Tako se spet potrdi, da je umetnost pot do ljudi.«

Anamarija Stibilj Šajn: Likovni kritik mora obiskovalcem razstave približati umetnikov svet, pustiti mora pa tudi svobodo in dovolj prostora, da umetnine vsakemu spregovorijo po svoje. FOTO: Tatjana Splichal

»Zastonj in z veseljem«, pa brez listka v roki

Anamarija za Karitasovo kolonijo vse naredi zastonj: »Brezplačno in z veseljem,« se nasmehne. »Kar daš, se stoterno povrne. Od kolonije sem ogromno prejela – ne le duhovno, z umetniki na Sinjem vrhu pletem prijateljstva, je 'naložba' v mojo prepoznavnost, mnogi umetniki me pozneje povabijo k sodelovanju.« Do epidemije je skoraj četrt stoletja odpirala po štiri ali pet razstav na teden, v velikih ali manjših razstaviščih, napisala je stotine strokovnih kritik in analiz za kataloge in knjige. »Mož mi pravi, da imam srečo, da je moj poklic tudi moj konjiček,« z nasmehom pravi Anamarija.

Mož mi pravi, da imam srečo, da je moj poklic tudi moj konjiček.

Kako ima rada svoj poklic, se pokaže tako na Sinjem vrhu kot na odprtju vsake razstave. O umetnikih in njihovem delu vedno govori na pamet, brez »listka v roki«. Govori spontano, v svet umetnika preprosto »vstopi«, pravi. Zaveda se, da je to dar, ki ga je odkrila spontano. »Ko sta bili hčeri Tina in Liza še majhni, se za eno razstavo nisem imela časa pripraviti. Na odprtju sem govorila iz glave. Med poslušalci je bil tudi dr. Ivan Sedej, ki je po koncu prišel ves navdušen k meni. Začela sem se opravičevati, češ da nisem imela časa pripraviti predloge, on pa mi je rekel, da s papirjem nikakor ne bi vzpostavila stika s poslušalci, in me spodbudil, naj tako nadaljujem. K njegovih besedam se vračam vsakič, ko me pred nastopom zagrabi trema, da bi brala.«


Kritike dolge kot župnikove pridige

Vrlina likovnega kritika po besedah Stibilj Šajnove ni besedni zaklad, ampak je to sposobnost gledanja in videnja: »Likovni kritik mora obiskovalcem razstave približati umetnikov svet, pustiti mora pa tudi svobodo in dovolj prostora, da umetnine vsakemu spregovorijo po svoje.« Včasih ji očitajo, pravi, da preveč besediči. »Da so moje analize dolge kot župnikove nedeljske pridige,« se nasmehne: »Vendar posebej pri skupinskih razstavah, kamor spadajo tudi potujoče razstave Umetniki za Karitas, ne morem biti kratka, saj je vsak umetnik svet zase in likovna govorica je osebna izpoved. Če umetnik da del sebe na ogled, tudi jaz ne morem ostati pri 'banalnih' informacijah o njem.«

Kolonija Umetniki za Karitas je drugačna, ima posebno poslanstvo, ki presega zgolj delovno ustvarjanje, usmerjena je k človeku, njen osnovni namen je pomoč bližnjemu – to daje koloniji presežno vrednost.

Tudi na današnjem dnevu odprtih vrat na Sinjem vrhu – prireditev se začne ob 17. uri, udeležil se jo bo tudi koprski škof Jurij Bizjak – bo predstavila ustvarjanje likovnikov, tokrat strokovnih sodelavcev, s katerimi že skoraj tri desetletja snujejo kolonijo, s katerimi lajšajo stiske ljudi.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh