Mohorjev odhod v večnost je močno povezal vse, ki so ga poznali. Njegova starša Andreja in Marko Košir kljub ostri bolečini, ki je še prisotna, verjameta, da je Mohor pri Bogu in da s svojimi iskrenimi domislicami in navihanostjo razveseljuje nebeško družbo.

Kakšen je bil Mohor kot otrok?

Andreja: Navihan. Radi se spominjamo, kako smo jedli štruklje za kosilo in jih je Mohor jedel z roko. Marko ga je čez mizo kregal: »Kako ješ štruklje!?« Mohor pa je rekel: »Z užitkom!« Vsi pri mizi smo pogledali Marka, kaj bo zdaj, ali bo še bolj hud, pa se je tudi on začel smejati.

Marko: Bil je duhovit, kot najstnik pa kar zahteven.

Andreja: Skoraj nisi mogel biti hud nanj, ker te je razorožil s svojimi prebliski. Bolj kot je rasel, več jih je imel. Skrbel je za vzdušje v naši družini, bil je vesel, nagajiv.

Marko: Dal je pobudo za kakšne igre, da smo kljub utrujenosti kartali tudi ob desetih zvečer. Zelo veliko mi pomeni, kadar kdo v prostem času raje počne kaj drugega, kot na primer gleda televizijo. V šoli je bil samostojen, nikoli ga ni bilo treba spodbujati. Če je padla kakšna slaba ocena, je bolj skrbelo druge kot njega. Vedel je, da bo že uredil, vedno je imel lep uspeh.

Na praznovanjih je Mohor rad prijel za harmoniko. FOTO: Osebni arhiv družine Košir.

Marko: Zelo rad je delal. Ker si je želel kupiti nov motor, je vsako možnost izkoristil za delo, za zaslužek, delal je tudi vozniški izpit. Bil je vztrajen. Ko smo se začeli pogovarjati o kužku, je bil on poleg Domna najbolj vztrajen. Nekega večera nam je narisal dve risbi psa, da bi se laže privadili nanj. Res je polno živel, mogoče kar preveč.

Kaj se je zgodilo tistega tragičnega dne?

Andreja: V petek proti večeru smo se midva in Lovrenc odpravili na morje. Mohor je delal pri podjetniku v Šentjoštu in ker je bil zadnji dan pred dopustom, so se s sodelavci odpravili v Žiri. Ko sem ga klicala, je bil nedosegljiv. V naših krajih to ni nenavadno. Čeprav te vedno, ko otroka ne dobiš na telefon, skrbi. Na poti sva se pogovarjala, da greva letos na morje s slabim občutkom.

Marko: Običajno je z delom zaključil ob treh, deset čez tri je bil že doma. Tisti dan pa je poslal sporočilo, da pride kasneje, zato sva bila mirna. Sicer bi ob pol štirih že začeli gledati, kje je.

Andreja: Med potjo pa nas je klicala Mohorjeva punca Ema, ker sta bila ob sedmih zmenjena in ga ni bilo, telefon pa je bil še vedno nedosegljiv. Takrat smo vedeli, da nekaj ni v redu, ker ji je vedno sporočil, če je zamujal. Obrnili smo se in šli nazaj domov, Ema in sin Jurij sta ga začela takoj iskati. Na Facebook sta napisala, da je pogrešan. Odzvalo se je veliko prijateljev, vsi so ga iskali z motorji, avti, peš. Za pomoč smo prosili sosede in sorodnike. Skupina prijateljev ga je našla malo pred polnočjo. V tistem dnevu je gotovo šlo tam mimo že veliko ljudi, tudi tisti, ki so ga iskali. Ampak je bil tako skrit v obcestnem jašku.

Marko: Ko je Mohor padel vanj, se je zelenje zagrnilo nazaj in ga skrilo … Poklicali so nas, da so ga našli. V tistem trenutku še nisem razmišljal, da bi Mohor lahko umrl. Rekel sem si samo: Hvala Bogu, našli smo ga, hitro gremo tja. Prepričan sem bil, da ga bodo zdravniki oskrbeli in bo še vse dobro.

Andreja: Gasilci, Jurij in Ema so bili tam pred nami. Takoj so ga začeli oživljati. Mi smo prišli tik za tem. Že med vožnjo sem odprla vrata, ko sem ga zagledala, da leži na tleh. Na glavi je imel še čelado, okoli oči pa črne kolobarje. Ker delam v zdravstvu, sem vedela, kaj to pomeni.

Marko: Sicer pa ni bil nič poškodovan, komaj kaj opraskan.

Se že ve, kaj se je zgodilo, da je prišlo do nesreče?

Marko: Ne vemo zagotovo. Motoristi pravijo, da je to zahteven ovinek za motorje. Po vsej verjetnosti je tam takrat deževalo in je bila cesta mokra. Predvidevam, da ko je videl, da ovinka ne bo zvozil, je hotel zapeljati v gozd. Če tam ne bi bilo zaraščenega jarka, bi se verjetno izšlo precej drugače.

Andreja: Zdaj vemo, da je bil že nekaj ur mrtev, da se je nesreča zgodila kmalu po peti uri. Poškodba je bila taka, da je takoj izgubil zavest. To nam je zdaj v veliko tolažbo, ker vemo, da ni trpel. Ko nam je zdravnica povedala, da ne morejo več pomagati, smo se domači zbrali ob Mohorju in skupaj molili. Razmišljala sem, kako Mohorju zagotoviti srečno večnost. Poklicala sem našega župnika, prišel je in mu dal odvezo. In kako poskrbeti za druge otroke, za Domna, Jurija, Lovrenca in Mohorjevo Emo. Kako obvestiti hčerko Tino. Tam so bili tudi njegovi in naši prijatelji in sorodniki, ki so ga iskali. Preden so Mohorja odpeljali, smo tudi njih povabili, da se poslovijo od njega. Spominjam se, da je bilo tam čutiti tak nebeški mir.

Marko: Že tam se je začel proces poslavljanja.

Kako so tekli dnevi do pogreba?

Marko: Vsak večer smo se zbirali k molitvi na naši terasi. Trikrat nas je bilo okoli 150, mladih, sorodnikov, sosedov, prijateljev iz zakonskih skupin … Molitev, iskreni objemi, sočutje, pripravljenost za pomoč, župnikovi nagovori, to nas je dvigalo in nam pomagalo nositi bolečino. Nekateri sorodniki so bili z nami vse dneve in so skrbeli za nas in za vse, kar je bilo potrebno.

Videli smo, koliko mladih je Mohor poznal, povezal, na koliko krajih je bil priljubljen. Na dan pogreba so mu njegovi prijatelji, mladi iz Šentjošta, motoristi in godbeniki pripravili nepozabno slovo.

Andreja: Rekli smo, da lahko vsak, ki želi, pride, ker je tudi zanje to uteha. Vsakega smo bili iz srca veseli. Prosili smo še, če ne prihajajo v črnih oblačilih, ker Mohorju to gotovo ne bi bilo všeč. Po teh molitvah smo vsi odhajali spat umirjeni. Tudi tisti, ki so prihajali, so povedali, da so šli od nas mirni. Čez dan smo tolažili drug drugega, se pripravljali na slovo, zbirali fotografije. Podoživljali smo trenutke z Mohorjem. Najbolj smo ga začutili, ko smo gledali smešne video posnetke z njegovimi traparijami. Ko smo se smejali, smo čutili, da je z nami.

Marko: Noč pred pogrebom, ko smo ga imeli doma, sva spala ob njem v dnevni sobi na tleh. Zdaj včasih pomislim, kako smo takrat to zmogli.

Andreja: Bog je bil z nami.

Marko: Pridejo zelo različni trenutki. Včasih sem lahko iskreno hvaležen za teh 17 let, ko smo bili skupaj. Včasih pa sprašujem Boga, ali res misli, da smo tako močni, da bomo to prenesli. 

Pred kratkim sta se vrnila z duhovnih vaj. Kakšna spoznanja odmevajo v vama?

Andreja: Na duhovnih vajah smo razmišljali tudi o trpljenju. Odlomek o Mariji pod križem je bil povzetek vsega, kar smo mi doživljali. Že na mestu nesreče sem podoživljala ta odlomek, kot da je ta jašek Mohorjev križ. In kot so Jezusa položili Mariji v naročje, so Mohorja gasilci položili nam. Ko smo odhajali s kraja nesreče, me je spremljal stavek: Dopolnjeno je. Rekla sem, da me zdaj ne bo več strah zanj. Ob Mohorju sem imela večkrat občutek, da je tako polno živel zato, ker mu je morda namenjeno manj let.

Razširjena družina Koširjevih letos na poroki hčerke Tine. FOTO: Osebni arhiv družine Košir.

Vsi, ki so nam stali ob strani, so nam zdaj bližji. Kot je Jezus izročil Marijo Janezu in Janeza Mariji, tudi midva zdaj čutiva, da smo izročeni ljudem in da so ljudje nam izročeni prek te bolečine. Bog z ljudmi prinaša tolažbo. Sorodniki, sosedje, prijatelji, mladi in tudi župnik so nam veliko pomagali. Vsem smo iz srca hvaležni. Na koncu duhovnih vaj sva uspela ubesediti, da se bolečina, kakršna je bila, ostra in močna, ob vsem sočutju in ljubezni, ki smo je bili deležni od vseh strani, spreminja v notranji mir in hvaležnost za Mohorja. Verjamemo, da je zdaj pri Bogu, da mu je tam lepo in si ga lahko predstavljamo, kako karta s svetniki in igra na harmoniko, kako jih zabava in jim čisto iskreno pove, kaj misli. Kot je to počel tukaj.

Marko: Spoznala sva, da smo takrat črpali moč iz vere in do tedaj zgrajenega odnosa z Bogom, v družini in z drugimi ljudmi. Začutila sva, da je prav, ker sva odprta za pogovor o doživljanju Mohorjevega slovesa. Ob tem veliko prejemava in čutim dolžnost, da dajeva naprej. Zavedava se, da smo šele na začetku, da so dogodki še zelo živi. Žalosti in solz se ne ustrašimo, sedaj so še del našega vsakdana.

Najin odnos je zrasel skozi to preizkušnjo. Tudi z otroki smo se ob tem dogodku zelo povezali, o vsem smo se odločali skupaj. Nisva ponosna samo na Mohorja, ampak tudi na druge otroke, Tino, Domna, Jurija in Lovrenca. Pa na njihove izbrance Matica, Tino, Nino in Mohorjevo Emo. Občudovala sva njihovo zrelost, pogum, ljubezen drug do drugega in do Mohorja. Zdaj se pogosteje ustavimo in posvetimo drug drugemu. Večkrat se objamemo, večkrat si povemo, da se imamo radi, večkrat si pogledamo v oči. Živimo bolj polno – še za Mohorja.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (44/2021).