Anglikanski primas, canterburyjski nadškof Justin Welby, je ob začetku molitvene osmine za edinost kristjanov objavil izjavo s prošnjo za odpuščanje za vse nasilje, ki je sledilo protestantski reformaciji, kot so poročali britanski mediji. Povod za Welbyjevo izjavo je 500-letnica reformacije, ki se je spominjamo v letošnjem letu, pa tudi ekumensko obhajanje objave dela Tomaža Mora z naslovom »Utopija« pred 500 leti, ki se mu pridružujejo vse večje krščanske Cerkve na Otoku.

Prošnjo za odpuščanje je poleg nadškofa Welbyja podpisal tudi yorški škof John Sentamu, v njej pa se cerkvena voditelja opravičujeta »za nastalo škodo«, ki jo je edinosti Cerkve povzročila reformacija.

Reformacija je sicer »uvedla proces prenove, vendar je poskrbela tudi za razkol«, pišeta najvišja predstavnika anglikanske Cerkve v Angliji. Kristjani so se med seboj bojevali, se preganjali in pobijali. Posledica tega so bila leta nezaupanja in medsebojne tekmovalnosti, pišeta škofa Welby in Sentamu. V izjavi spodbujata »močnejšo povezanost« in večjo podporo med kristjani vseh veroizpovedi. Pomembno je, da opravimo pokoro – za pretekla dejanja, pa tudi »za naš prispevek, da se ta ločitev še kar nadaljuje«.

V obdobju reformacije so v 16. in 17. stoletju zgolj v Angliji zasegli več kot 800 samostanov in opatij ter umetniških del in uničili nepregledno število knjižnic. Na tisoče ljudi so zaradi vere obesili, razčetverili ali zažgali.

V Angliji se je reformacija začela leta 1534, za razliko od Nemčije, kjer se je to zgodilo že sedemnajst let pred tem. Leta 1534 jo je sprožil kralj Henrik VIII. v jezi, ker je Rim zavrnil njegovo zahtevo po razvezi zakona. Kralju naklonjeni canterburyjski nadškof Thomas Cranmer je Henrikov drugi zakon z Ano Boleyn razglasil za veljavnega in s tem priznal tudi ločitev od Katarine Aragonske. Kralj in škof sta si tako nakopala jezo Vatikana, ki je na to odgovoril z izobčenjem. Henrik VIII. je razglasil ločitev angleške Cerkve od Rima, sebe pa za poglavarja anglikanske Cerkve.

Vir: Kathpress
Foto: splet