Anita Bergnach pesniško zbirko Iskre tvoje ljubezni posveča »vsem, ki trpijo zaradi osamljenosti pod težo križa.« In utemeljuje: »Želela bi, da bi vsaka od teh pesmi, kot iskra, v vsakem bralcu prižgala ljubezen do Boga in če bo vsaj ena duša med branjem teh verzov začutila v svojem srcu plamen Božje Ljubezni, ta zbirka ni bila napisana zaman.«

Marino Qualizza: Te pesmi so pravi psalmi

Spremno besedo k zbirki je napisal mons. Marino Qualizza, odgovorni urednik Doma. »Ko sem večkrat prebral to dragoceno zbirko, sem ugotovil, da imam pred sabo nove in aktualne psalme, ki vežejo naš čas z obdobjem Davida in Kristusa, saj v teh pesmih govori duša, ki živi z iskreno željo, da bi se zedinila z Bogom. Poznamo nešteto pesmi svetovne književnosti, a nobena, kar jih poznam, ne izraža tolikšnega sočutja do Božje besede, do Boga Očeta in Kristusa. Menim, da so te pesmi pravi psalmi, ki opisujejo duhovno in vsakdanje življenje pesnice, v veselju, v solzah in v upanju.«.

Bralec bo našel navdih za visoke duhovne želje

Po Qualizzi »moramo biti hvaležni Aniti za to zbirko, z voščilom, da najde zopet Davidovo harfo z desetimi strunami in da zapoje te pesmi, ki mazilijo dušo. To potrebujemo v današnjem času, ko sta zamrznili vera in ljubezen do Boga. Kdor bo bral te pesmi, bo spet našel navdih za visoke duhovne želje in odkril, da v njih piha tisti 'rahel veter', ki je izkustvo vsakega mistika, saj v teh besedah zveni 'mistični zvon', ki so ga slišali vsi mistiki krščanske vere in tako spremenili tudi svoje življenje, ki je doseglo najvišji vrh človeške duhovnosti.«

Slovenstvo je v Benečiji še živo

Erika Jazbar, ki je zbirko uredila, poudarja, da je ta »dragocena, pravzaprav edinstvena z več vidikov. Najprej zaradi Benečije: vsaka knjiga, ki izide v preizkušeni deželi pod Matajurjem in jo podpiše domače pero, nosi v sebi pomen, ki ga drugod v našem zamejstvu nima, vsaj ne v taki obliki. Če je napisana v slovenskem knjižnem jeziku, sporoča, da tudi Benečija ostaja povezana s širšim slovenskim kulturnim prostorom. Če je to povrhu še umetniška beseda, pomeni, da je slovenstvo na tem koncu še živa zadeva, saj prvi pokazatelj, da je neka narodna skupnost v zatonu, je jezik, ki ga uporablja za ustvarjanje literature.

Pa še en vidik je tu. Pri Anitinih verzih gre za religiozno poezijo, ki je med Slovenci v Italiji prava redkost, v taki obliki, da govori o Kristusu, in ne o nekem nedefiniranem bogu, pa je v bistvu ni.«

Poučuje slovenski jezik na dvojezični nižji srednji šoli v Špetru

Anita Bergnach se je rodila 16. septembra 1970 v Čedadu. Šolala se je v Sloveniji vse do mature, nato se je vpisala na fakulteto za tuje jezike in književnosti univerze v Vidmu, kjer je leta 1997 diplomirala iz slovenščine. Poučuje slovenski jezik na dvojezični nižji srednji šoli Pavla Petričiča v Špetru.

V okviru špetarskega pastoralnega sodelovanja vodi dvojezično veroučno skupino, ki pripravlja otroke na prvo obhajilo. Pred dvanajstimi leti se je približala pasijonistični duhovnosti in nato vstopila v laično skupnost pasijonistov, v okviru katere je leta 2017 izpovedala trajne zaobljube.